Duhovnost

Vincencijeva karizma: ljubezen do ubogih.

Nemogoče je razumeti, kako je mož, ki se mu ni nikamor mudilo, zmogel toliko dela. Kako je uspelo človeku, ki je bil kmečko oprezen in se zlepa ni odločil za kako stvar, obuditi toliko novih ustanov. Kako je bil lahko preprost »kmečki očanec« – to je ostal tudi kot duhovnik – dvorni svetovalec in je oblikoval toliko duhovnikov in škofov.

Odgovor je jasen: korak za korakom je sledil Božji volji. To pa vedno s pripravljenostjo in ljubeznijo. Evangeljska usmerjenost Frančiška Asiškega, apostolska zagnanost Ignacija Lojolskega, blagost Frančiška Saleškega, široka ljubezen apostola Pavla – vse to je bilo v njem, vse pa se je strnilo v karizmo: ubogi.

Kdor se je zmožen vsega dati Božji službi, kdor v življenju išče samo Božjo voljo, kogar kakor na perutih nosi ljubezen, kdor išče Kristusa v duševnem in telesnem trpinu in siromaku – ta hodi po poti svetega Vincencija.

Samo v preprostem je “dom”

Jože Planinšek CM

Govoriti o preprostosti v času, ko mnogi niti žlice hrane ne morejo zaužiti, ne da bi iz tega naredili celo znanost, kaj šele iti na razstavo, ki ni več razstava temveč instalacija, performans in podobno, kjer pa ničesar ne razumeš, če ne prebereš prej navodil za uporabo, ni lahko.

Pred vsakim človekovim korakom je Božji korak

Pogovor z g. Stankom Boljko CM

Z gornjimi besedami naslova je najin pogovor sklenil duhovnik Stanko Boljka, lazarist. Misel, ki mu je bila orientacija na njegovem bogatem duhovniškem in misijonarskem delu, ki ga je vršil v Afriki, Južni Ameriki, Severni Ameriki in njemu dragi domovini Sloveniji. Pogovor z njim odpira mnoga vprašanja, zgodbe in neverjetno pot duhovništva po Vincecijevem zgledu, ki se je pričela s ključnim dogodkom že v osnovni šoli …