Novice

Pismo vsem članom vincencijanske družine

Dragi bratje in sestre v svetem Vincenciju, Jezusova milost in njegov mir naj bosta vedno z nami!

 

Ko 25. januarja 2018 uradno zaključujemo 400-letnico vincencijanske karizme, lahko s srcem, prekipevajočim od veselja, ponovimo besede sv. Pavla na začetku njegovega pisma Efežanom. Nebesa so nas obdarila z blagoslovi na mnogih ravneh: na osebni ravni, na ravni vsake veje in na ravni celotne vincencijanske družine. Naj ostane ta izkušnja za nas vir za poglabljanje, razvijanje in razširjanje vincencijanske karizme, da bi prinašali vedno več novih sadov.

 

Med jubilejnim letom je vincencijanska družina pripravila več iniciativ, proslav in čudovitih načrtov na krajevnem, narodnem in mednarodnem področju. Na mednarodni ravni vse vincencijanske družine smo organizirali:

 

a) 12. Mednarodni simpozij vincencijanske družine v Rimu, od 12. do 15, oktobra 2017.

Dan po sklepu simpozija se je sestala komisija za sintezo in proučila prispevke udeležencev v šestih jezikovnih skupinah. Razmišljanja, predloge, ideje in načrte bodo kmalu prejeli vsi člani vincencijanske družine, da bi se semena, posejana med simpozijem, še naprej razvijala, delila, zalivala in rasla.

 

b) Globalna iniciativa vincencijanske družine z brezdomci (Zveza FAMVIN z brezdomci).

Ta načrt VD, uradno sprožen med simpozijem v Rimu 14. oktobra 2017, nam bo omogočil poglobljeno sodelovanje, da bi bolj učinkovito odgovorili na potrebe oseb, ki nimajo stanovanja.

 

c) Festival vincencijanskega filma z naslovom »Najti Vincencija 400« (uradno predložen istega dne v Rimu), bo potekal od 18. do 21. oktobra 2018 v Castel Gandolfu.

Pripravljalna ekipa bo kmalu posredovala več informacij prek različnih medijev: prek spletnih strani, sredstev družbenega obveščanja, YouTube, časopisja, tiskovnih agencij in drugače. Festival naj bi bil sredstvo za »globalizacijo ljubezni«. Na festivalu lahko sodeluje kdorkoli iz vsake dežele, pa naj je član VD ali ne. Napovedani bodo trije natečaji: 1) za mlade do 18. leta: udeležba bo v tem, da pošljejo pesem, risbo ali besedilo; 2) za tiste, ki bodo poslali scenarij za pripravo filma v prihodnosti; 3) za tiste, ki bodo predstavili kratkometražni film. Skupna tema je življenje in karizma sv. Vincencija Pavelskega.

 

d) Romanje relikvije srca sv. Vincencija Pavelskega.

Romanje drugih relikvij se bo nadaljevalo po Evropi in zatem – če Bog da – tudi po ostalih celinah.

 

V začetku petega stoletja vincencijanske karizme bi rad predlagal kot prvi korak dve naslednji iniciativi:

 

a) Obnoviti in poglobiti svoj odnos do svetih, blaženih in Božjih služabnikov iz vincencijanske družine po vsem svetu, ki so vzori vincencijanske duhovnosti in karizme, in sicer z naslednjimi sredstvi:

  1. Poživiti češčenje in zatekanje k njihovi priprošnji najprej v kraju, od koder so, kjer so se rodili, živeli in uresničevali svoje služenje, kjer so umrli in so pokopani ali kjer se hranijo njihove relikvije. Različne iniciative naj bi poglobile našo povezanost z njimi. Obnoviti bližino z njimi na krajevni ravni, kar bo pospešilo in omogočilo razširjanje njihovega češčenja in okrepilo zatekanje k njihovi priprošnji tudi drugod po svetu.
  2. Organizirati srečanja, da bi jih predstavili tistim, ki jih ne poznajo ali pa poznajo malo; organizirati romanja; pripraviti slovesnosti za otroke, mlade in odrasle; objaviti nove knjige; sestaviti montaže PowerPoint; uporabljati različna sredstva obveščanja.
  3. Nenehno moliti in Jezusa prositi za milost, da bi Cerkev kanonizirala vse blažene, Božje služabnike ali druge morebitne kandidate za svetost. Zavzemati se z vsemi močmi pri postopkih za uradno priznanje Cerkve pri posamezni veji VD, kateri je kdo pripadal, pa tudi pri vsej VD.

Gre za to, da kolikor je mogoče, tesno povežemo svoje življenje in napore, svoje služenje in načrte, svoje iniciative in planiranje ter skupne ambicije s tistimi, ki so odšli pred nami in zdaj posredujejo v našo korist v nebesih. Oni so naši vzori, kako naj živimo vincencijansko duhovnost in karizmo.

Morda je lažje drugim predstaviti svetnike, blažene in Božje služabnike iz novejše zgodovine. Vendar pa vsi govorijo ali bi mogli kaj povedati otrokom, odraslim in vsem našim sodobnikom v tem trenutku zgodovine kot vzorniki svetosti. Obenem so spodbuda za nove poklice k posvečenemu življenju ali pa k dejavni zavzetosti laikov v različnih vejah vincencijanske družine v Jezusovem poslanstvu in v poslanstvu Cerkve.

 

b) Obnoviti in poglobiti »kulturo poklicev«.

Ko iščemo obrazložitev za upadanje poklicev za posvečeno življenje in za dejavno udeležbo mladih in odraslih v življenju Cerkve ter za vero ponekod po svetu, se pokažejo naslednji razlogi: uživaška družba, materializem, individualizem, egoizem, sistematična laicizacija (človeške) družbe … Lahko bi govorili o »proti-kulturi poklicev«.

Rad bi nas vse povabil, da združimo svoje moči ter današnjim otrokom, mladim in odraslim – kljub pritiskom te »protikulture poklicev« – odkrivamo, kako lepó in privlačno je ter smiselno v življenju, da  izgovorimo svoj glasni »DA« v odgovor na Jezusovo vabilo! Vabim nas, da otrokom, mladim in odraslim pokažemo, kako je nekaj normalnega, da s krepkim DA odgovorimo pritrdilno na Jezusovo povabilo. To ni nenormalen odgovor. Skupaj moramo delovati za prenovljeno kulturo poklicev.

Naš poklic je v začetku našega bivanja, ker je Bog mislil na nas pred začetkom sveta, preden smo bili spočeti.

»Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal; preden si prišel iz materinega naročja, sem te posvetil« (Jer 1,5).

»Pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v Kristusu« (Ef 1,4).

»Postavil sem te za luč narodom« (Iz 40,6).

Kultura poklicev pomeni okolje, kjer vsaka oseba lahko odkrije ali pa ponovno odkrije razlog svojega bivanja na zemlji, smisel svojega življenja, poslanstvo, h kateremu je povabljena, da ga uresniči; vabilo, h kateremu je poklicana, da odgovori. Kultura poklicev daje prednost Jezusu, pa naj gre za poklic v laiškem stanu ali v posvečenem življenju.

V svojem srcu nósimo globoko željo, da bi prihodnjim rodovom prenesli karizmo in duhovnost, ki smo ju prejeli. Bogu nenehno prinašamo svojo molitev za nove poklice, obenem pa tudi svoja prizadevanja in iniciative. Začetek petega stoletja vincencijanske karizme nam ponuja novo priložnost, da okrepimo svoje napore za kulturo poklicev. To se lepo ujema z letošnjo Sinodo škofov v oktobru v Rimu na temo mladih in njihove poklicanosti

 

Vse to zaupajmo Božji previdnosti, priprošnji Naše Gospe čudodelne svetinje, svetnikov, blaženih in Božjih služabnikov iz vincencijanske družine ter se med seboj spodbujajmo z besedo sv. Vincencija Pavelskega, ki je – ko so ga vprašali, kaj bi rad naredil iz svojega življenja – odgovoril: »Še več!«

 

 

Vaš brat v sv. Vincenciju

Tomaž Mavrič CM

generalni superior