Praznik sv. Vincencija Pavelskega

Dragi člani in drage članice vincencijanske družine,

Jezusova milost in njegov mir naj bosta vedno z nami!

Z velikim veseljem, ki ga preveva hvaležnost do vsakega od vas, pošiljam to pismo vam, ki ste v službi našim »gospodom in gospodarjem« po vsem svetu, – prvič kot generalni superior. Rad bi izrazil svojo globoko hvaležnost in občudovanje vsem vam, ki živite v služenju ubogim kot pričevalci Jezusove ljubezni do najbolj odmaknjenih krajev po svetu. Vsi smo služabniki in nekaj čudovitega je vedeti, da pri služenju nikoli nismo sami. Jezus, naša Mati Marija, sv. Vincencij Pavelski, sv. Ludovika de Marillac ter vsi blaženi in sveti vincencijanske družine na spremljajo na tej poti.

Rad bi se ob tej priliki iz globine srca zahvalil gospodu Gregoryju Gayu CM, našemu generalnemu superiorju v zadnjih dvanajstih letih, kot tudi vsem drugim članom in voditeljem vincencijanske družine na mednarodni, narodni in krajevni ravni, ki so neutrudno ter z velikim navdušenjem in zavzetostjo služili v minulih letih, da bi omogočili čustveno in dejavno oznanjevanje veselega oznanila ubogim.

Prav tako uporabim to priložnost, da se iskreno zahvalim vsem iz različnih vej vincencijanske družine, ki ste mi pisali ob moji izvolitvi za generalnega superiorja in mi prijazno izrazili svoje dobre želje in posebej zagotovilo zveste molitve. Ker ni mogoče, da bi vsakemu osebno odgovoril in se zahvalil, verjemite, da ste osebno vključeni v tele besede zahvale; tudi sam vam zagotavljam svojo vsakdanjo molitev.

Trenutek »posebne milosti« nam Previdnost naklanja ob bližnji 400-letnici (1617–2017) naše skupne vincencijanske duhovnosti in karizme. Mnogi med vami ste že pristopili k intenzivnemu načrtovanju, kako bi oboje delili na vseh ravneh in še druge spodbudili, da bi šli po isti poti. Vabim vas, da nadaljujete z razmišljanjem o tem, kako bi najbolje delili z drugimi ta »poseben čas milosti« ter da načrtujete in delujete skupaj.

Geslo celotne vincencijanske družine za leto 2017, ki vse osvetljuje, se glasi: »Bil sem tujec in ste me sprejeli« (Mt 25,35). Oziramo se na brate in sestre, posebej najbolj zapuščene in tiste, za katere nihče ne skrbi. Da bi se prepričali, če gre naše razmišljanje, načrtovanje in delovanje v pravo smer, se podajamo na pot. Praznik sv. Vincencija Pavelskega nam ponuja novo priložnost, da preverimo razloge in način glede razmišljanja, načrtovanja in delovanja ob Vincenciju.

Teolog Karl Rahner je ob zatonu 20. stoletja izgovoril tele preroške besede: »Kristjani 21. stoletja bodo mistiki, ali pa jih ne bo.« Zakaj o sv. Vincenciju lahko rečemo, da je bil »mistik krščanske ljubezni«?

Rad bi povabil in spodbudil vsakega od nas – kot posameznike in skupine –, da bi razmišljali, načrtovali in delovali ob naslednjem vprašanju:

ZAKAJ IN KAKO BI LAHKO OPISALI VINCENCIJA KOT MISTIKA KRŠČANSKE LJUBEZNI?

Naprosil sem tri sobrate, ki so nekdaj o tem razmišljali in pisali, da bi podelili z nami kratko osebno razmišljanje. Naj bi nam te misli pomagale, da obnovimo in poglobimo svoje lastno razmišljanje.

  • Hugh O’Donnell CM

Vsi vemo, da je bil Vincencij človek akcije, bi pa lahko bili presenečeni, da ga je mogoče predstaviti tudi kot mistika. Dejansko je prav njegova mistična izkušnja o sveti Trojici in posebej o učlovečenju motivirala vse njegovo delovanje v korist ubogih. Henri Brémond, znameniti zgodovinar Francoske šole duhovnosti, je bil prvi, ki je pritegnil našo pozornost. Dejal je: »(Vincencijev) misticizem nam je dal največjega med možmi akcije.« Pozneje sta André Dodin in José María Ibañez imenovala Vincencija »mistik akcije«, Giuseppe Toscani CM pa je združil misticizem in akcijo, zajel bistvo vprašanja in ga imenoval »mistik krščanske ljubezni«. Vincencij je živel v stoletju mistikov, toda pokazal se je kot mistik krščanske ljubezni.

Biti mistik – to vključuje izkušnjo, izkušnjo skrivnosti. Za Vincencija je to bila globoka izkušnja o skrivnosti Božje ljubezni. Vemo, da sta skrivnosti Trojice in učlovečenja v središču njegovega življenja. Izkušnja o vključujoči ljubezni Trojice do sveta in o tesni brezpogojni povezanosti učlovečene Besede z vsako človeško osebo je oblikovala, pogojevala in vžgala (Vincencijevo) ljubezen do sveta in do vseh, prav posebej pa do bratov in sester v potrebi. Na svet je gledal z očmi Očeta (Abba) in Jezusa; vse je sprejemal z brezpogojno ljubeznijo, s toplino in močjo Svetega Duha.

Vincencijev misticizem je bil vir njegovega apostolskega delovanja. Skrivnost Božje ljubezni in skrivnost ubogih sta bili dva pola Vincencijeve dinamične ljubezni. Toda Vincencijeva pot je imela tretjo razsežnost, in sicer kako je presojal čas. Čas je bil sredstvo, po katerem se mu je razodevala Božja previdnost. Delal je po Božjem času in ne po lastnem ritmu. »Delajmo dobro, kar se predstavi, da je treba narediti,« je svetoval. »Previdnosti ne postavljajmo ovir.«

Drugi vidik o časovni vrednosti je bila pri Vincenciju Božja navzočnost tukaj in zdaj – »Bog je tukaj!« (vpliv Janeza Ruysbroeka). Bog je tukaj v času. Bog je tukaj v osebah, dogodkih, ubogih. Bog nam govori zdaj – v njih in po njih. Vincencij je bil človek dogajanja (zgodovine), ki poteka v najglobljem pomenu. Korak za korakom je sledil Previdnosti. Ni imel osebne agende (dnevnega načrtovanja) in ne ideologije. Potrebna so bila desetletja, da je dosegel takšno notranjo svobodo; zato njegova pot k svetosti in svobodi (1600–1625) pomeni ključ za razumevanje vsakdanje dinamike apostola krščanske ljubezni.

  • Robert Maloney CM

Ko govorimo o mistikih, običajno mislimo na osebe, ki doživljajo izredne verske izkušnje. Njihovo iskanje Boga preide od aktivnega iskanja v pasivno navzočnost. Molijo – kot piše sv. Pavel Cerkvi v Rimu (8,26) – »z neizrekljivimi vzdihi«. Mistiki doživljajo trenutke ekstaze, ko so popolnoma izgubljeni v Bogu – »ali v telesu, ne vem, ali brez telesa, ne vem«, pripoveduje sv. Pavel o lastni izkušnji (2 Kor 12,3). Včasih imajo videnja in prejmejo zasebna razodetja. S težavo skušajo drugim opisati svoje trenutke močne svetlobe in bolestnega mraka. Sv. Vincencij je dobro poznal spise mistikov, kot sta bila Terezija Avilska in Janez od Križa. Čeprav je bil na splošno previden glede nenavadnih duhovnih pojavov, je občudoval Madame Acarie (op.: karmeličanko), eno znamenitih mistikov tistega časa, ki je živela v Parizu v njegovih prvih letih bivanja v tem mestu.

Vincencijev misticizem je bil povsem drugačen. Boga je našel v osebah in dogodkih. Njegova »videnja« so bila globoko kristološka. Kristusa je videl v potezah revežev. Če uporabimo izraz iz jezuitske tradicije, ki je postal popularen v vincencijanskih dokumentih: bil je »kontemplativec v akciji«. Kristus ga je vodil k ubogim in ubogi so ga vodili h Kristusu. Ko je govoril o ubogih in ko je govoril o Kristusu, – so bile njegove besede pogosto zanosne (ekstatične). Svojim duhovnikom in bratom je govoril:

»Če bi vprašali našega Gospoda: Čemu si prišel na zemljo? Pomagat ubogim. – In čemu še? Pomagat ubogim itd. – In tudi v svoji družbi je Gospod imel le uboge. Zelo malo se je mudil v mestih. Skoraj vedno je bival med preprostimi ljudmi in jih učil. Ali nismo potemtakem zadosti srečni, da smo v Misijonski družbi z istim namenom, zaradi katerega je Bog postal človek? In če bi vprašali misijonarja enako, ali ne bi bila zanj velika čast, če bi mogel odgovoriti z našim Gospodom: Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim. Misit me evangelizare pauperibus« (Coste XI,108).

Ko je Vincencij govoril o Kristusu, je bil včasih skoraj v ekstazi. Leta 1655 je vzkliknil: »Prosimo Boga, naj da Družbi tega duha, to srce, da bomo pripravljeni iti kamorkoli; to srce Božjega Sina, srce našega Gospoda, srce našega Gospoda, srce našega Gospoda, (3x!) ki nas bo pripravilo, da bomo šli, kamor bi on šel; … kot svoje apostole pošilja tudi nas, da povsod ponesemo ogenj, ta božji ogenj, ta ogenj ljubezni« (Coste XI,291).

Za Vincencija sta bili obe razsežnosti – horizontalna in vertikalna – nujno potrebni. Menil je, da sta ljubezen do Kristusa in ljubezen do ubogih nerazdružljivi. Svoje učence je nenehno spodbujal, da ne samo delajo, ampak prav tako tudi molijo, ter da ne le molijo, ampak tudi delajo. Ob nekem ugovarjanju je dejal: »Toliko dela imamo doma, gospod, toliko opravkov v mestu in na deželi! Povsod delo. Ali naj vse to pustimo, da bomo mislili samo na Boga?« – Krepko je odgovoril: Ne, pač pa je treba vsa ta dela posvečevati tako, da v njih iščemo Boga in da jih opravljamo bolj zato, da bi ga v njih našli, kot pa zato, da bi bila storjena. Naš Gospod hoče, naj iščemo najprej njegovo slavo, njegovo kraljestvo in njegovo pravico, in zato toliko poudarjamo duhovno življenje, vero, zaupanje, ljubezen, nabožne vaje, molitev, skesanost srca, ponižanja, trdo delo in preizkušnje zaradi Boga, našega vrhovnega gospodarja; stalno mu prinašajmo v dar svoje služenje in želje, da bi zanj pridobili kraljestvo milosti za njegovo Cerkev in kreposti za Družbo. Če bomo enkrat tako utrjeni v iskanju Božje slave, smo lahko prepričani, da bo prišlo še vse drugo« (Coste XII,132).

Henri Brémond je pred skoraj enim stoletjem v revolucionarnem delu 11 zvezkov opisal Vincencijev čas kot dobo »mistične pridobitve/zmage«. Ob sklepu obširnega poglavja o Vincenciju je zapisal: »Največjega med našimi ljudmi akcije nam je dal misticizem« (Histoire littéraire du sentiment religieux en France, III. La conquête mystique, Paris 1921, p. 257).

  • Thomas McKenna CM

Da bi prav uporabili naslov in izraz »mistik«, ga je treba razumeti v splošnem pomenu. V ljudsko obarvanem pomenu je to oseba, ki ima – bolj ali manj – »direktno« izkušnjo o Bogu (videnja/zamaknjenja, glasovi, slutnje, šumi), brez posredovanja. Literatura o misticizmu opisuje izkušnje, kot so ekstaze, biti prenesen »v tretje nebo«, biti zunaj sebe in se potopiti v skrivnost (npr. v brezno, ocean, zemljo), ki je Bog. Izražanje je različno, npr. glede globokega notranjega stanja, glede aktivne in pasivne kontemplacije s stopnjami/potmi čiščenja, razsvetljenja in združitve, glede »onstran sebe«, temne noči in zaslepljujoče teme. Nasprotno pa je bil Vincencij, ko se je izražal o verski izkušnji, dovolj preprost in direkten; poleg tega pa ni pričeval o tovrstnih dogodkih v svojem življenju.

Toda izraz »mističen« je mogoče uporabiti tudi v širšem pomenu. Z drugimi besedami, lahko se nanaša na nekoga, ki je živel in v svojem življenju okusil stik s svetim ter je na to srečanje odgovoril s služenjem bližnjemu. In v tem širšem pomenu moremo imeti Vincencija za mistika.

Lahko bi se izrazili tudi takole. Mistik je tisti, ki posluša in se pusti prevzeti od Božje ljubezni do stvarstva ter si prizadeva, da bi to ljubezen prepoznal in jo obenem prinašal svetu. Za Vincencija se ta Božja ljubezen (ali bolje »dejstvo ljubiti«) razodeva zlasti v osebah, ki so uboge in odrinjene na rob. Prepoznal jih je kot privilegirane nosilce Božje ljubezni, ki zaslužijo, da jo najprej prejmejo. To je uresničeval s tem, da je dejavno prinašal veselo oznanilo te ljubezni ubogim.

Podobno kot prave besede neke pesmi lahko zbudijo globoko lepoto kake melodije, tako so Izaijeve besede, ki jih je izgovoril Jezus (Lk 4), sprožile poseben odmev pri Vincencijevi izkušnji Boga. Jezus je napovedal ne le lastno poslanstvo, ki ga je prejel od svojega Očeta, ampak tudi lastno izkušnjo o svojem »Abba« kot ljubezen do sveta, zlasti do revnih: »Poslan sem, da oznanim blagovest ubogim.« Če bi to izrazili drugače: »Ogenj ljubezni mojega Očeta gori v meni in ta ljubezen me pošilja, da jo prinašam svetu, prav posebej ubogim.« In če nadaljujemo s podobnostjo, Vincencij je v teh besedah prepoznal melodijo, ki je v njem najgloblje odmevala. Bilo je, kot da bi Vincencij, ko je v posebnem trenutku svojega življenja zaslišal te besede, dejal nekako takole: »Oh, glej no! Te besede natančno izražajo mojo izkušnjo Božje ljubezni in kako naj živim, da bom nanjo odgovoril in jo razširjal.«

V drugačni perspektivi bi Vincencija lahko opisali kot mistika z »dvojnim vidom«. Drugače rečeno, doživljal je izkušnjo istega Boga prek dveh različnih leč, in to istočasno. Ena leča je bila njegova molitev, druga leča je bil ubogi, pa tudi svet, v katerem ta ubogi živi. Vsak kotiček vida je vplival na drugega; eden je poglobil in izostril dojemanje drugega. Vincencij je »videl« (občutil) Božjo ljubezen istočasno skozi obe prizmi in energično ukrepal, da bi odgovoril na to, kar je videl.

Številne družbe, ki so del vincencijanske družine ali bodo to v prihodnosti, imajo svoje lastne konstitucije, ki so njihovi prvi in najpomembnejši viri. S tem obdržimo smer pri svojem razmišljanju, načrtovanju in delovanju kot člani vincencijanske družine. Pomagajo nam pri razmišljanju o Vincenciju kot mistiku krščanske ljubezni. Vse veje imajo spise in konference sv. Vincencija Pavelskega kot tudi spise in konference drugih svetih in blaženih vincencijanske družine. Potrudimo se, da bi ta besedila vsak dan prebirali in ob njih molili.

Bližnji praznik sv. Vincencija Pavelskega bomo obhajali z vso vincencijansko družino in z mnogimi drugimi posamezniki, skupinami in organizacijami ter s tistimi, ki jih srečujemo in jim služimo. Naj nas opogumi ta »čas posebne milosti«, ki nam ga Previdnost naklanja: 400-letnica rojstva naše skupne duhovnosti in karizme.

Prav vsakemu med nami želim čudovito praznovanje, medtem ko se med seboj še naprej podpiramo v molitvi.

Vaš brat v sv. Vincenciju

Tomaž Mavrič CM

generalni superior