Novice

Postni čas 2019

Ko vstopamo v postni čas, se z globokim notranjim veseljem zahvaljujemo Jezusu za ta sveti čas med letom, ki nam pomaga, da z očmi srca razumemo in vidimo Gospodova dejanja neskončnega usmiljenja do nas, do drugih in do celotnega človeštva.

Svoje razmišljanje nadaljujemo v luči prejšnjih pisem o elementih, ki so oblikovali vincencijansko duhovnost in vodili sv. Vincencija Pavelskega, da je postal mistik krščanske ljubezni. V zadnjem adventnem pismu smo omenili enega od glavnih virov, iz katerega je Vincencij kot mistik ljubezni črpal: vsakdanje premišljevanje. V tem postnem pismu bi rad razmišljal o drugih virih, ki so sv. Vincencija naredili za mistika krščanske ljubezni: duhovno vodstvo, zakrament sprave in delitev vere.

Vse nas povabim, naj se v tem postnem času podamo na romanje, romanje srca, k Jezusovemu in svojemu srcu. Če se dve srci srečata, če sta obe napolnjeni z enakimi mislimi in željami, bodo vsa dejanja, ki si jih bomo zadali, v vsakem trenutku našega življenja, sveta dejanja. Jezus nam bo napolnil srce s svojo navzočnostjo do zadnjih kotičkov in naše srce bo srce po njegovem srcu.

V arhivih materne hiše Misijonske družbe v Parizu sta dva seznama konferenc, ki jih je sv. Vincencij podal pri Sv. Lazarju. En seznam, iz roke asistenta materne hiše Renéja Almerasa, ki je pozneje postal Vincencijev naslednik kot generalni superior, vključuje obdobje od 1656 do 1660. Drugi seznam od 1650 do 1660 je napisal pomočnik asistenta Janez Gicquel. Noben seznam ni popoln, vendar datumi in teme za konferenc v februarju 1652, 1653, 1654 in v začetku marca 1655 kažejo, da je Vincencij vsako leto nagovoril sobrate v začetku posta. Tukaj je tipičen primer:

 

Februar 1652. – Dobro preživeti ta postni čas

  1. Obveznosti, ki jih moramo opraviti v tem postu bolj pobožno in zvesto.
  2. Kaj vsakdo misli, da bi bilo dobro storiti, da ga bo dobro preživel (Coste XII, 457).

Sam Vincencij nam pove, da so člani torkovih konferenc vsako leto govorili o dobri uporabi postnega časa (Coste XI, 89). Čeprav smo našli le nekaj omemb o postnem času v njegovih konferencah hčeram krščanske ljubezni, si je težko predstavljati, da o tem ne bi govoril tudi sestram.

Na žalost nobena od Vincencijevih postnih konferenc ni prišla do nas. Razpršene omembe se pojavljajo v njegovih pismih in drugih spisih, vendar je večina njegovih predlogov o postu izginila. Zavedamo se pomena, ki ga je Vincencij namenil dejstvu, da bi »dobro preživeli ta post«, se podamo na romanje, romanje srca z razmišljanjem o treh pomembnih virih, ki so prisotni v vincencijanski tradiciji in duhovnosti, in sicer: duhovno vodstvo, zakrament sprave in delitev vere.

 

Duhovno vodstvo

Duhovno vodstvo, ki nam pomaga na naši življenjski poti, je v tem, da se z duhovnim voditeljem preprosto in zaupno pogovarjamo o svojih radostih in žalostih, o svojih vsakdanjih bojih, o svojih uspehih in neuspehih. Malo je bolj koristnega za obvladovanje globokih čustev, skrbi in problemov, kot je »zaupnik«, ki nas razume in pozna pasti, ki se lahko pojavijo na naši poti. Boji, s katerimi se soočamo v zvezi z občutljivimi vprašanji, kot je spolnost, so pogosto neprijetni, toda govoriti odkrito o njih z izkušenim spremljevalcem, je običajno najmodrejši prvi korak pri njihovem reševanju.

Sv. Vincencij je pogosto govoril o nujnosti duhovnega vodstva. 23. februarja 1650 je pisal sestri Ivani Lepintre: »Zares, draga sestra, duhovno vodstvo je zelo koristno; tu se dobijo nasveti v težavah, spodbude v nevšečnostih, zatočišče v skušnjavah, moč v teži; končno je tukaj vir dobrin in tolažb, ko je voditelj zelo ljubezniv, preudaren in izkušen« (Coste III, 614). Nasprotno pa, ko so problemi predolgo potlačeni ali ko jih poskušamo rešiti sami, lahko povzročijo ogromno osebno zmedo in končno izbruhnejo. Vincencij se je zavedal, da se praksa duhovnega vodstva včasih žal ne uporablja več po duhovniškem posvečenju ali po narejenih zaobljubah. Zato ga je izrecno priporočal tistim, ki so prišli k Sv. Lazarju v duhovne vaje za ordinande (Coste XIII, 142).

Namen pogovorov z duhovnim vodnikom, ki je bil jasno izražen od časa puščavnikov, je preprost: gre za čistost srca. Vincent je zato priporočal duhovno vodstvo vsaj nekajkrat na leto (glej Sp X, 11), zlasti med duhovnimi vajami ali liturgičnimi časi, kakršen je post.

Tako kot je sv. Vincencij Pavelski jasno spodbujal vse sobrate, sestre in na splošno vse posvečene osebe, da imajo duhovnega vodjo, ljubeznivega, preudarnega in izkušenega, bi tudi jaz rad spodbudil vsakega člana vincencijanske družine, posvečenega in laiškega, naj ima duhovnega vodjo, ki ga spremlja na njegovem romanju. Sv. Vincencij je povabil posvečene osebe, naj ne omejijo duhovnega vodstva le na obdobje začetne vzgoje – postulata, notranjega semenišča, bogoslovja – ampak naj s tem nadaljujejo in vključijo duhovno vodstvo v vse svoje življenje.

Duhovni voditelj je lahko spovednik ali pa drug duhovnik, ki ga za to prósimo. Vsak sobrat se s svojim duhovnim vodjem odloči, kako pogosta bodo srečanja za duhovno vodstvo. Naš ustanovitelj je predlagal, naj bodo vsaj nekajkrat na leto. To bi lahko bilo na dva ali tri mesece.

Mnogi od vas že imajo zaupnika, duhovnega voditelja. Vendar pa bi rad izkoristil to priložnost in prosil vsakega sobrata naše “Male družbe” ter ga spodbudil: če nima več duhovnega voditelja po svojem mašniškem posvečenju, in brata po njegovih zaobljubah, da nadaljuje s to prakso v dobro lastne duše in duš, ki jih ima na skrbi.

 

Zakrament sprave

Papež Frančišek je močno poudarjal Božjo milost. To je prva beseda njegovega gesla: Miserando atque eligendo (kar lahko prosto prevedemo: »Po Božji milosti«). Na začetku svojega pontifikata je neko nedeljo ob molitvi Angelusa poslušalcem priporočil knjigo kardinala Walterja Kasperja: Usmiljenje: temeljna oznaka evangelija, ključ krščanskega življenja.

Štiri stoletja prej je tudi sv. Vincencij menil, da je usmiljenje v srcu veselega oznanila. Opisuje ga kot tisto lepo krepost, o kateri je pisano: »Bogu je lastno usmiljenje« (Coste XI, 364).

Zakrament sprave je slavje Božjega usmiljenja do vsakega izmed nas. To je obredni pogovor: 1) med Bogom, ki nas v svojem velikem usmiljenju nenehno išče, in 2) med nami, ki priznavamo, da nujno potrebujemo njegovo usmiljenje. Podarja mir tistim, ki v vsej ponižnosti priznavajo svoje grehe.

Pri zakramentu sprave je bistveno, da s preprostostjo govorimo resnico, tako kot pri duhovnem vodstvu. K spovedi gremo, da svoje grehe preprosto izrazimo pred Bogom, prepričani, da prejmemo njegovo zdravilno ljubezen prek zakramentalnih znamenj. Kakovost našega odnosa do spovednika je v veliki meri odvisna od iskrenosti, s katero se razkrivamo. Potemtakem je nujno, da je za takšen odnos značilno iskreno odpiranje sebe in skrb, da se izogibamo temu, da bi prikrili »skrite kotičke« svojega življenja.

Naše Konstitucije nas vabijo, naj pogosto pristopamo k zakramentu sprave, »da bi mogli priti do stalnega spreobračanja in iskrenosti v poklicu« (K 45 § 2). Tudi Vincencij priporoča v Splošnih pravilih (Sp X, 6), naj se mašniki redno spovedujejo dvakrat ali vsaj enkrat na teden, drugi sobratje pa enkrat na teden. Glede na spodbude, ki jih dajejo Splošna pravila in Konstitucije, ki jih prav tako navdihuje Jezusov duh, vabim vsakega sobrata, vsakega od nas, da se osebno srečuje z Jezusom v zakramentu sprave najmanj enkrat na mesec.

Mnogi izmed vas ali morda večina se srečuje z Jezusom v zakramentu sprave vsaj vsak mesec ali pogosteje. Želel bi izkoristiti to priložnost, da sobrate, ki morda nimajo navade, da bi se redno srečali z Jezusom v zakramentu sprave enkrat na mesec, naj odgovorijo na Jezusovo povabilo in vpeljejo redno prakso na svoji duhovni poti.

 

Delitev vere

V Vincencijevem času so (pobožne) vaje, kot so ponovitev premišljevanja in obtožba napák, omogočale članom njegove duhovne družine, da pogosto delijo svojo vero in odkrito priznajo svoje pomanjkljivosti. Sčasoma so te vaje postale privajene in rutinske; tako so, žal, postopoma izgubile spontanost, ki jih je oživljala.

Vendar pa je delitev vere vedno dragocena. Naše Konstitucije jo priporočajo (C 46) in vztrajajo, da v molitveni atmosferi »v bratskem pogovoru delimo med seboj sadove svojih duhovnih in apostolskih skušenj«. Način, kako bo to storjeno, je prepuščen skupnosti, ki ji pripadamo.

Skozi stoletja so se pojavljali različni vzorci za delitev vere. Duhovni očetje so podali metodo ali korake, ki nam pomagajo poslušati Božjo besedo, biti odprti, da jo sprejmemo v svoja srca in prejmemo navdih od Duha, da bi razumeli, kaj nam Jezus osebno pove prek določenega besedila. Nato preprosto in ponižno to podelimo to s skupino, skupnostjo. To je »sveta dežela«, kjer se počutimo varne, brez presojanja in kritiziranja, ampak nam prisluhnejo in nas sprejmejo kot enake, kakršni smo v tem trenutku svoje duhovne poti. V takšnem okolju, v takšni skupnosti, v takšnem srečanju delitve vere poglabljamo svoj odnos z Jezusom, s seboj in z drugimi.

Skozi stoletja so se pojavljali različni vzorci za delitev vere. Duhovni očetje so podali metodo ali korake, ki nam pomagajo poslušati Božjo besedo, biti odprti, da jo sprejmemo v svoja srca in prejmemo navdih od Duha, da bi razumeli, kaj nam Jezus osebno pove prek določenega besedila. Nato preprosto in ponižno to podelimo to s skupino, skupnostjo. To je »sveta dežela«, kjer se počutimo varne, brez presojanja in kritiziranja, ampak nam prisluhnejo in nas sprejmejo kot enake, kakršni smo v tem trenutku svoje duhovne poti. V takšnem okolju, v takšni skupnosti, v takšnem srečanju delitve vere poglabljamo svoj odnos z Jezusom, s seboj in z drugimi.

Vincenciju je bilo všeč, da je bila delitev odkrita in konkretna. Dejal je:

»Prav je, da pri stvareh, ki nas ponižujejo, povemo tudi vse podrobnosti, kadar razumnost dopušča, da jih povemo vpričo drugih, zaradi dušne koristi, ki jo imamo od tega, če premagamo notranji odpor, ki ga čutimo pri razkrivanju in razodevanju tega, kar bi napuh rad prikril. Avguštin je sam izpovedal skrivne grehe svoje mladosti in napisal o njih knjigo, da bi ves svet vedel za vse njegove grde zablode in skrajno razuzdanost. In sv. Pavel, izvoljeno orodje, ki je bil zamaknjen v nebo, ali ni odkrito priznal, da je preganjal Cerkev? Celo zapisal je to (1 Kor 15,9), da bi ljudje do konca sveta vedeli, da je bil preganjalec« (Coste XI, 53-54).

Med različnimi oblikami delitve vere, ki jih poznate ali lahko uporabljate v svojih skupnostih ali skupinah, naj vam ponudim model, imenovan »sedem korakov«, vzorec, ki ga lahko uporabimo v naših skupnostih ali kateri koli skupini.

 

Sedem korakov:

  • Spomnimo se Gospodove navzočnosti.

Nekdo začne s molitvijo ali pesmijo.

  • Preberemo besedilo.

Nekdo prebere svetopisemsko besedilo, odlomek iz sv. Vincencija ali kaj drugega.

  • Prisluhnemo Bogu, da nam spregovori v tihoti.

Utihnemo za določen čas, da nam Bog govori.

  • Izberemo besede ali stavke, ki nas nagovorijo.

Vsakdo izbere kratek stavek ali besedo in izgovori na glas v molitvi, drugi pa molčijo.

  • Delimo, kar smo slišali v svojem srcu.

Kaj se nas je osebno dotaknilo pri branju ali v molitvi?

  • Govorimo o tem, kar je posameznik ali skupina kot celota povabljena, da stori.

Ali je kaj takega, kar smo poklicani, da storimo?

  • Skupaj molimo.

Končamo z molitvijo ali pesmijo.

 

Delitev vere je »sveta zemlja«, kjer se sezujemo, da bi se postavili pred Jezusa v vsej preprostosti in ponižnosti. Delitev vere ni čas, ko bi po poslušanju in premišljevanju Božje besede podali kratko homilijo ali kratko eksegezo besedila, ki smo ga pravkar prebrali, ter pri tem prevzeli vlogo učitelja. Delitev vere je bolj o poslušanju in premišljevanju o tem, kaj Jezus pravi osebno vsakemu od nas, potem pa to delimo s skupino, s svojo skupnostjo.

Jezus je tisti, ki ozdravlja, mi pa smo povabljeni, da postanemo zdravilci, s svojimi ranami, po njegovem srcu. Možno je deliti svoje slabosti in izzive, svoje skrbi in notranje boje s skupino, s skupnostjo, ko se ne čutimo ogrožene, presojane ali zavrnjene, ampak tudi tedaj, ko se čutimo globoko spoštovane, sprejete in ljubljene, v okolju, kjer se čutimo kot pravi bratje in sestre, kot dragi prijatelji, ki pomagajo drug drugemu na življenjski poti.

V naših krajevnih skupnostih je običajen način skupnega bivanja verjetno evharistija, vsakdanje premišljevanje, čas skupne molitve, obroki, razvedrilo, skupna srečanja itd. V teh različnih priložnostih bi rad povabil družbe posvečenega življenja, pa tudi vse laiške veje vincencijanske družine, da razmislijo o možnosti uvedbe srečanja za delitev vere po najprimernejši metodi za vsako družbo ali po izbiri med mnogimi, ki jih poznate sami, ali pa ki vam bodo predstavljene. Metoda, ki sem jo predlagal v tem postnem pismu, je en primer.

Vsaka skupnost ve, kako pogosto naj organizira srečanja za delitev vere: enkrat tedensko, enkrat mesečno, večkrat letno, v skladu z bogoslužnim koledarjem ali a po kakem drugem ritmu, ki si ga izbere skupnost ali skupina. Številne skupnosti in skupine že delijo vero. To povabilo in spodbudo namenjam tistim skupnostim in skupinam, kjer se to še ne uresničuje.

Skupaj se podajamo na »romanje srca«. Bolj poglobljeno razmišljanje o duhovnem vodstvu, zakramentu sprave, delitvi vere in sprejemanju le-teh za redne »spremljevalce« nam zagotavlja, da bo naše romanje doseglo svoj namen: povezati Jezusovo in naše lastno srce, da bi se približali srcem vseh kot bolj učinkoviti oznanjevalci evangelija ubogim.

 

Vaš brat v sv. Vincenciju

Tomaž Mavrič CM

generalni superior