Novice

Častitljivi Božji služabnik

V nedeljo, 4. februarja, smo se popoldne v velikem številu zbrali v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani, kjer smo obhajali obletnico smrti škofa Janeza Frančiška Gnidovca (1873-1939). Sveto mašo je ob somaševanju številnih duhovnikov vodil beograjski nadškof in metropolit Stanislav Hočevar.

Cerkev je bila kar premajhna za vse, ki smo se tega dne želeli spomniti našega častitljivega Božjega služabnika Gnidovca in poromati na njegov grob. Prišli so tudi romarji iz Ajdovca, Gnidovčeve rojstne župnije, in njihov župnik Janez Zaletel. Manjkali niso niti sobratje lazaristi in sestre usmiljenke ter Marijine sestre – vsem članom Vincencijanske družine je častitljivi Božji služabnik namreč velik zgled svetosti in svetal lik, ki nas navdihuje.

Nadškofa Hočevarja smo sicer imeli čast gostiti v svoji sredi kar dva dni zapored. V soboto, 3. februarja, je namreč daroval sveto mašo ob 50-letnici zaobljub svoje sorodnice s. Antonije Pungerčar HKL. Sobotno praznovanje je obenem služilo kot lep uvod v nedeljsko praznovanje. Pred slovesno sveto mašo je bila molitvena ura, ko smo razmišljali o življenju duhovnega velikana in molili rožni venec ter prejeli blagoslov z Najsvetejšim.

V pridigi je beograjski nadškof izpostavil Gnidovčevo žejo in lakoto po oznanjevanju. Besede »Gorje mi, če ne bi oznanjal evangelija« Gnidovec razume tako močno, ker se je on sam odžejal pri Izviru, ker se je on sam napil neusahljive Božje ljubezni. Častitljivi Božji služabnik se je zavedal, da se mora osvoboditi vsake sledi vasezagledanosti, če želi ljudem prinesti veselje evangelija. Nadškof Hočevar je tudi orisal specifiko življenja v diaspori, kjer je vsaka škofova še tako dobronamerna poteza sprožila val nezadovoljstva na eni, zdaj na drugi strani. Tudi s tem se je moral soočati svetniški škof. In vendar, tudi ko so ga mnogi prezirali, je on ostajal v svoji drži pokončen in premočrten! Vsem je postajal vse, pa ne samo s svojim škofovskim geslom, ampak z vsem svojim življenjem. Nekako v skladu s razmišljanjem sedanjega papeža Frančiška je tudi Gnidovec hodil na periferije. Ko je hodil med najbolj uboge, se ni počutil ponižanega. Bil je pravi misijonar, ki se je zavedal, da nič ne more nadomestiti oznanjevanja evangelija.

Ob koncu svete maše smo se ustavili še na njegovem grobu in se obrnili na Boga, da bi bila ta sveta duša čim prej tudi pred vesoljno Cerkvijo povzdignjena na čast oltarja. Da, manjka še čudež. Zakaj ga kljub tolikim molitvam še vedno ni, bi se kdo utegnil vprašati. Odgovora na to vprašanje ne poznamo. Neizpodbitno dejstvo pa je, da nas molitev povezuje in gradi občestvo in sadovi molitve so prisotni. Janez Frančišek Gnidovec nas usmerja k Bogu in nas ne ustavlja pri sebi.

Sveti maši je sledilo prijetno druženje ob skrbno pripravljenih mizah, polnih hrane in pijače. Srečali smo obraze, ki jih morda že dolgo nismo videli. Vsem pa je bilo skupno hrepenenje, da bi Bog tudi nam podaril poguma, da bi lahko oznanjali evangelij s takšnim žarom in gorečnostjo kot je to počel škof Gnidovec.