Novice

Slomškova ndelja 2021

Spoštovani gospod škof,
dragi sobratje duhovniki, redovniki in redovnice,
dragi bratje in sestre!

 

Da smo se letos na Slomškovo nedeljo zbrali prav na tem hribu, kjer stoji cerkev sv. Jožefa, je razlog Jožefovo leto, se pravi leto, v katerem bi naj poživili pobožnost do sv. Jožefa, krušnega očeta Božjega Sina, predvsem pa se navdihovali pri njegovem življenjskem zgledu služenja Božjim načrtom, katerim je podredil svoje želje in ambicije, ki jih je kot potomec slavne Davidove kraljevske rodbine prav gotovo imel. V tej veri in predanosti Božji volji je sv. Jožefa občudoval tudi blaženi škof Slomšek in ga pogosto postavljal za zgled svojim vernikom. Tudi takrat, ko je pripeljal sem k sv. Jožefu prve misijonarje sv. Vincencija Pavelskega, je posebej omenjal veliko posredniško vlogo, ki sta jo imela in jo še imata oba velika Jožefa iz zgodovine našega odrešenja. Egiptovskega Jožefa je preko čudnih zapletov Bog vodil do visoke vladarske funkcije na egiptovskem dvoru, da je lahko pomagal preživeti svojo rodbino, ki je bila nosilka Božjih obljub. Jožefu, možu Device Marije in Materi svojega Sina in našega Odrešenika, pa je Bog zaupal varstvo Svete družine, kar je neprimerno večja odgovornost in poslanstvo kakor je bila tista, ki je bila zaupana egiptovskemu Jožefu. Svojo edinstveno vlogo poglavarja svete Družine je sv. Jožef častno izpolnil, vendar za ceno velikih osebnih odrekanj, temin vere in brezpogojne pokorščine, katere zadnji razlogi so mu dolgo ostajali prikriti.

 

I.
Blaženi Slomšek je v enem od svojih nagovorov v čast sv. Jožefu to Jožefovo preizkušnjo v veri in zaupanju zelo močno poudaril in ga s tem postavil za naš zgled, ki ga pogosto potrebujemo. Jožef ni mogel vedeti, kaj se je zgodilo z njegovo zaročenko Marijo, da je postala noseča. Slomšek tako pravi: »Marija ino Jožef sta bila po judovski šegi zaročena ali obljublena; nista še skupaj živéla, pa zvestobo zakonsko sta si bila ojstro deržati dolžna. Jožefu je še skrito bilo, kar je angel Mariji oznanil, ino kaj čuda se je v’ njej zgodila, de je Sina božjiga od sv. Duha spočéla. Zdaj zagleda Marijo nosečo, se prestraši, ino si svétvati ne vé«. Iz tega pa takoj narediti pomemben poduk in navodilo. »Bog tudi nam svoje skrivnosti perkriva, de razuméti ne moremo, kako ino zakaj se to ali ono zgodi; ravno po tém nas pa tudi uči, ne prenaglo soditi, temuč v’ ponižnosti čakati, dokler nam kakor sv. Jožefu ob pravim času vse razodene.« Prenagljene in neutemeljene sodbe in obtožbe ne zastrupljajo naših odnosov samo z drugimi ljudmi, ampak tudi s samim Bogom. Hočemo, da nam je vse takoj jasno, če pa ni, se nanj hudujemo, ga zasovražimo ali celo zapustimo. Sv. Jožef je zgled drugačne, potrpežljive drže čakanja in zaupanja v Boga, ki vse, kar stori, prav stori.

 

II.
Največkrat pa se bl. Slomšek ustavi ob tisti kreposti sv. Jožefa, ki jo tudi Sveto pismo poudarja. To je njegova pravičnost. Zato pa moramo pravičnost razumeti v vsej njeni širini.

 

Pravičnost je najprej poštenost v naših medčloveških odnosih, ki nam ukazuje, da damo vsakemu, kar mu gre in do česar ima pravico. Med te pravice spada tudi pravica do dobrega imena, do katerega je imela pravico tudi Devica Marija. S prenagljeno obsodbo bi lahko sveti Jožef to njeno dobro ime poteptal in vsi bi mu dali prav, čeprav bi ji storil najhujšo krivico. Lahko bi jo vrgel na cesto kot nezvesto zaročenko in prešuštnico, ljudje bi pa rekli, da je naredil po pravici in da si drugega ni zaslužila. To je tisto ozko pojmovanje pravičnosti, ki odobrava načelo »zob za zob in glavo za glavo« in kateri se zelo rada pridruži maščevalnost in se skrije pod plašč pravičnosti.

 

Obstaja pa še neka druga pravičnost, ki je značilna za ravnanje Boga samega. Bog ni samo pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje, ampak je še bolj tisti pravičnik, ki nas grešnike opravičuje. Če nas Bog ne bi opravičeval naših krivičnosti, ampak bi nam samo strogo in neizprosno sodil, ne bi bilo za nobenega človeka rešitve pred njim. Toda Jezus je v tem nedvoumen in jasen: »Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil« (Jn 3,17). Prva in zadnja Božja misel ni obsodba, ampak rešitev. To je njegova ljubezen do nas. Takšna je bila tudi Jožefova ljubezen do njegove zaročenke Marije. Ni ji hotel maščevalno škoditi ampak jo reševati. V tem je bila njegova pravičnost, po kateri je bil bolj podoben Bogu, ki rešuje, kakor maščevalcem, ki zahtevo po pravičnosti, ki je sama po sebi utemeljena, sprevračajo v maščevalnost oziroma svojo maščevalnost odevajo v pravičnost in jo s tem prikrivajo.

 

Naloga pravičnosti je ravno v tem, da nas varuje pred maščevalnostjo, ne pa da svojo maščevalnost z njo prikrivamo. Kdor se namreč maščuje, ne pozna meje in mere, ampak gre čez njo. Ne vrača samo zob za zob in glavo za glavo, ampak za zob terja celo glavo. Naloga pravičnosti pa je, da kroti izpade in pretiravanja maščevalnosti. Še vedno velja tudi rek starih pravnikov, da je »summum ius summa iniuria«: najbolj stroga in neizprosna pravičnost se sprevrže v najvišjo krivičnost. Pred to krivično maščevalnostjo je svetega Jožefa obvarovala njegova ljubezen do svoje zaročenke Marije in ga s tem obvarovala, da ji ni naredil najhujše krivice, ki bi jo povsem po krivici javno obsodil in ji naredil nepopravljivo škodo. Tudi če bi potem hotel ob spoznanju resnice prenagljeno dejanje popraviti, mu tega ne bi nihče verjel. Pravičnost zato zahteva, da se v svojih obsodbah ne prenaglimo ampak prepustimo dokončno sodbo Bogu, ki edini lahko pravično sodi. Je najbolj pravičen in v svoji vrhunski pravičnosti ne obsoja in ne pogublja, temveč opravičuje, ko nas rešuje naše lastne krivičnosti.

 

III.
Tretja krepost, ki jo Slomšek poudarja pri sv. Jožefu in ob kateri se tako lepo razodene Slomškova lastna pastirska in vzgojiteljska skrb, je Jožefova skrbnost, da Božjemu Detetu nudi varnost in potreben telesni in duševni razvoj. V Slomškovem času glavna vzgojna nevarnost v družinah ni bila – kakor danes – razvajanje otrok, ampak strogost, zanemarjanje celostnega razvoja in nemalokrat tudi izkoriščanje njihove delovne sile. Slomšek pa se zavzema za pravico otrok do brezskrbne mladosti, do varnosti in možnosti za celostno rast telesa in duha, zdravja in izobrazbe. Tudi v tem vidi zgled svetega Jožefa. »Kako skerbno je varval sveti Jožef božje dete Jezusa svojiga rejenca po nevarni poti v daljni Egipt  na pobegi pred grozovitnim kraljem Herodežem. Oh! naj bi vsi zakonski svoje druge – vsi očetje ino matere svoje otroke tako lepo nesreče varvali, ne bilo bi toljko sromakov ino sirot med nami. Kjer pa praviga varstva ni, tam je škoda ino nesreča doma«. Najpomembnejši del tega starševskega varstva pa je otrokom dati za dediščino vero in moralno krepost. »Oh kako slabo starši oskerbijo svoje otroke, kteri jim bogastvo veliko zapustijo, božiga podučenja in čednosti pa nič.« Ter Slomškove besede so še posebno sedaj ob začetku katehetskega leta, ko se po naših župnijah začenja veronauk, posebej vredne, da se nam vtisnejo v srce.

 

Zgled svetega Jožefa je bil za blaženega Slomška velikokrat iztočnica za njegove številne duhovne misli in moralna navodila. Očitno je, da sta si bili dve svetniški srci – Jožefovo in Slomškovo – kljub dvatisočletni časovni oddaljenosti blizu, ker sta oba hotela v celoti biti v službi Božjega Sina Jezusa Kristusa in Božjega kraljestva, ki ga je Jezus oznanjal. Zato sta lahko tudi naša vodnika, kakor je lepo Slomšek enkrat sklenil svoje misli o sv. Jožefu: »Naj bo vsmilen Jezus vaš ljubeznivi tovarš, naj bo Marija devica vaša ljuba tovaršica ino sv. Jožef vaš poseben prijatel skoz celo vaše živlenje; tako bojo tudi enkrat na posledno uro te tri svete peršone vaša svetla tovaršija na zadnim poti v’ veselo večnost. Amen.«

 

Msgr. dr. Anton Stres CM
Upokojeni ljubljanski nadškof metropolit