Novice

Sklep radijskega misijona

Drage sestre in dragi bratje, spoštovane poslušalke in dragi poslušalci Radia Ognjišče!

Božja beseda, ki smo ji prisluhnili na to soboto pred cvetno nedeljo, ko sklepamo tudi naš radijski misijon, nam govori, kakor Bog uresničuje svoje načrte, tudi če se mu ljudje postavljamo po robu. V berilu smo slišali preroško obljubo: Bog bo zopet vzpostavil svoje izvoljeno ljudstvo, očistil ga bo, združil in postavil svoje svetišče v njegovi sredi in mu dal novega pastirja iz Davidovega rodu. V evangeliju pa slišimo, kako se ljudje temu upirajo. Jeruzalemčani naklepajo zločin zoper Jezusa, ki jih je ravno hotel, kot je sam rekel, kakor koklja piščeta zbrati zopet nazaj v eno samo družino. »Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš preroke in kamnaš tiste, ki so poslani k tebi! Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor zbira koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli« (Mt 23, 37). Ne samo, da niso hoteli, proti njemu sedaj naklepajo zločinski umor. A vendar – kot poudarja evangelist Janez – ravno s tem so nevede izpolnjevali božje načrte. Kristus bo sicer umrl, umrl bo za narod in za to, da bi zbral razkropljene Božje otroke. Novo Božje ljudstvo bo imelo novo domovino »vaša domovina pa je v nebesih«, imelo bo novega kralja Jezusa Kristusa in eno samo, novo svetišče. Katero je to novo svetišče? To ni nobena cerkev, tudi cerkev sv. Petra v Rimu ne, ampak tisto svetišče, o katerem govori Jezus v pogovoru z ženo Samarijanko in ki ni na nobenem zemeljskem kraju, ne na samarijski gori Garizim in ne v Jeruzalemu, ampak povsod, kjer bije krščansko srce. »Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici« (Jn 4, 23–24). Svetišče, kjer častimo Boga in ki nas povezuje med seboj v eno samo in novo Božje ljudstvo, tisti naš skupni imenovalec, ki zagotavlja našo edinost, ni zunaj nas, ampak je v nas. to smo mi, ki smo po krstu postali svetišče Svetega Duha, naša občestva, to je najprej naše srce, naša vera, zaupanje in ljubezen do Boga in bližnjega, naše življenje. »Daritev bodi ti življenje celo …« V tem radijskem misijonu smo hoteli okrepiti in očistiti to naše srce, da bo pravo božje svetišče in s tem tudi vez edinosti med nami in med nami in Bogom samim.

 

Sveto pismo pogosto omenja srce kot središče tiste človekove notranjosti, ki je izvir naših vrednot, odločitev in dejanj. Jezus poudarja: “Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu. Smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja. Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta” (Lk 6, 44-45). Če pa je naše srce pokvarjeno, nas omadežuje in zavaja v slaba dejanja. “Iz srca namreč prihajajo hudobne misli, umori, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletve” (Mt 15, 19-20), svari Jezus. Odločilno je srce, dejanja temu sledijo. Odločilne so vrednote, ki jih nosimo v svojem srcu, iz njega prihajajo pobude za naša dejanja navzven.

 

Poleg prispodobe srca uporablja Jezus za ta notranji svet vrednot tudi podobo očesa in svetlobe. Tako pravi: “Če pa je tvoje oko pokvarjeno, bo temačno vse tvoje telo. Če je namreč luč, ki je v tebi, tema, kako velika je tema!” (Mt 6, 23). “Glej torej, ali ni morda luč, ki je v tebi, tema!” (Lk 11, 35). Človekov notranji svet vrednot je kakor reflektor, ki osvetljuje naš svet, ki vodi naše korake, ki usmerja naše želje in z njimi tudi naša dejanja. V tem radijskem misijonu smo želeli okrepiti svetlobo tega žarometa.

 

Govorili smo namreč o krepostih, ki nam jih priporoča sv. Vincencij: o preprostosti, ponižnosti, krotkosti, zatajevanju in gorečnosti. Na prvi pogled se beseda krepost ali vrlina zdi malo staromodna. Kdo pa še danes govori o tem? Bolj se govori o zunanjih dejanjih, ki jih je treba storiti. Tudi v Cerkvi smo pogosto padli v to sodobno storilnostno ali storitveno zanko. Govorimo o dobrih delih. In ko govorimo o ljubezni do bližnjega, še posebej do tistih med nami, ki nas najbolj potrebujejo, imamo pred očmi, kaj vse je treba storiti zanje. Gotovo, da je vse to potrebno in je prav, da o tem govorimo. Le da s tem ostanemo samo na pol poti, na tisti plati, ki je vidna od zunaj. Jezus pa z govorom o srcu in o notranji luči poudarja, da dobra dejanja predpostavljajo dobro srce, da dobra zunanjost predpostavlja dobro notranjost. In ta dobra notranjost so kreposti, naša dobra prepričanja, naša plemenita čustva, naš notranja moč, ki nas sili, priganja k dobrim dejanjem. To je tista notranjost, ki jo je po Jezusovim besedah treba še bolj čistiti in loščiti kakor še tako blestečo zunanjost. »Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker kozarec in skledo čistite od zunaj, znotraj pa sta polna ropa in nezmernosti. Slepi farizej! Očisti najprej kozarec znotraj, da bo čist tudi zunaj« (Mt 23,25–26). Ne gre torej samo za to, da delamo dobra dela, ampak da postanemo dobri, ne samo, da delamo dela telesnega in duhovnega usmiljenja, ampak da postanemo usmiljeni.

 

Navsezadnje, dobra dela bi lahko naredil tudi kakšen robot, stroj, če bi ga prav programirali. Dobro in usmiljeno, požrtvovalno, goreče in krotko pa je lahko samo živo človeško srce, ki bije v naših prsih. In za to v naši veri gre. Za to gre Jezusu, za to je šlo sv. Vincenciju, za to je šlo Materi Tereziji in vsem drugim, ki jih je močno nagovarjalo Jezusovo naročilo ljubezni do bližnjega. Zato so tako močno poudarjali pomen vere in pravega duhovnega, notranjega, molitvenega življenja za pravo zunanje delovanje. Niso skrbeli samo za dobre sadove, za dobre sadeže, skrbeli so najprej za dobro drevo, kajti z njim bodo tudi sadeži dobri. Tu je tudi ves problem moralne vzgoje in toliko opevanih moralnih vrednot v naši družbi. Vsi bi radi imeli dobra, poštena, plemenita, nesebična dejanja, se pravi sadove. Kdo pa skrbi za dobra drevesa, za vzgojo dobrih in poštenih značajev, za nesebična in velikodušna srca? A vendar je že v Stari zavezi za novi mesijanski čas napovedano, da bodo takrat živeli ljudje z novim srcem in novim duhom. Naše pobožnosti k Jezusovem srcu lahko ob tej starozavezni napovedi dobijo nov pomen. V Jezusovem srcu častimo tisto edino, pravo novo srce, o katerem govorijo starozavezne prerokbe. To je edino zares novo srce, po katerem želimo tudi mi v tem postnem in velikonočnem času upodobiti svoje. In tedaj bosta to novo srce in novi Duh – ki je seveda Sveti Duh – vodila od znotraj k novemu življenju in dejanjem na zunaj.

 

In končno srečamo isto misel pri apostolu Pavlu, ko naroča kristjanom v Filipih: »Isto mišljenje (isto razpoloženje, ista notranja drža) naj bo v vas, ki je tudi v Kristusu Jezusu. (Pavel ne pravi, da je bila, ampak da je, se pravi, da je še vedno, je njegova stalna drža). Dasi je bil namreč v božji podobi, se ni krčevito oprijemal svoje enakosti z Bogom, ampak je sebe izničil, vzel nase podobo sužnja, postal podoben ljudem, in bil po zunanjosti kakor človek. Ponižal se je in je bil pokoren do smrti, smrti na križu« (Flp 2, 5–8). O tem bomo lahko veliko premišljevali v tem velikem tednu, ki je pred nami in če bomo po Jezusovem srcu res oblikovali tudi svoje srce, bomo postajali dobro in rodovitno drevo z dobrimi, sladkimi in sočnimi sadovi, takimi, o katerih pravi pesnik Gradnik: »Ko pojde mimo gladen siromak, le naj njegove poželjive dlani, po meni sežejo in naj me rani, in naj mu bom ves sočen in sladak«. Amen.

 

(Vir: radio.ognjisce.si)