Loze Gajšek CM (r. 13. 5. 1945 v Žetalah – +13. 9. 2016 v Celju)

Življenje sobrata Lojzeta v zgornjem obsegu, vsega skupaj 71 let. Rojen je bil, le nekaj dni po uradnem koncu druge svetovne vojne, v preprosti kmečki družini. V družini nas je bilo 6 otrok (Marija, Anica, Jože, Rok, Lojze in Stanko). Razmere so bili težke že zaradi posledic svetovne vojne. Vse tisto pa, kar se je dogajalo po vojni, čeprav naši kraji niso bili direktno vpleteni, se je vseeno dobro čutilo, da (praktični) kristjani niso na »dobrem glasu« in da so drugorazredni, saj so jih občinski veljaki zvesto spremljali in jih nadzorovali. Imeli so posebno listo, da so lažje vohunili za njimi in jih prijavljali višjim oblastem, ko je bilo kaj narobe ali če je kdo naredil kaj takšnega, kar ni bilo všeč novim oblastnikom.

Življenje je bilo težko. S trdim kmečkim delom smo otroci pomagali po naših skromnih močeh in si tako služili vsakdanji kruh. Imeli smo kar nekaj zemlje (gozd, njive in travniki), a je bila haloška ilovnata zemlja težka za obdelovanje in je tudi dajala zelo skromen pridelek. Denarja je bilo le toliko, da je bilo mogoče kupiti tiste najbolj nujne stvari za vsakdanje življenje. Denarja za izlete ali kaj podobnega ni bilo. Kaj takšnega nam sploh ni prišlo na misel.

Kljub vsemu temu pa je bila naša družina toplo ognjišče sreče. Starša, oče in mama, sta nas vzgajala predvsem z zgledom. Življenje po veri sta jemala resno. In zato sta želela ta zaklad vere posredovati tudi svojim otrokom. Vsakdanja skupna večerna molitev je bila nekaj samoumevnega; pri vodenju molitve smo se vrstili eden za drugim. Nedelja je bila za vse nas Gospodov dan. Ne spomnim se, da bi kdaj kdo izpustil nedeljsko mašo. Za nas je bilo to nekaj svetega.

Glede duhovnih poklicev se nismo pogovarjali, vsaj spomnim se ne. Na Lojzetovo odločitev, da gre v semenišče, nimam posebnih spominov. V srcu je gojil željo, da bi postal duhovnik odkar je bil v župniji misijon v postu leta 1960. Ljudski misijon sta vodila sobrata g. Matija Čontala in g. Jakob Žagar. Eden od misijonarjev je Lojzeta spodbudil pri spovedi naj redno moli za duhovni poklic. In to je Lojze tudi zvesto delal. Iz tega semena je počasi vzklila želja, da postane duhovnik. Tako je v jeseni 1960 prišel v Vrapče, v apostolsko šolo MD. Na Šalati je obiskoval medškofijsko srednjo klasično gimnazijo, ki so jo vodili jezuiti. Učil se je kar dobro, saj je bil na koncu oproščen (ustne) mature.

Še isto leto se je odločil in brez kakšnega omahovanja vstopil v MD. Notranje semenišče (noviciat) je opravil na Mirenskem Gradu. Potem je septembra 1965 šel k vojakom v Štip (Makedonija). Po odslužene vojaščini spomladi 1967 pa je začel bogoslovje na Teološki fakulteti v Ljubljani; najprej iz Šmartna ob Savi, od leta 1968 pa z Maistrove, kjer je bila tedaj kupljena sedanja hiša. Ravnatelja bogoslovcev sta bila najprej dr. Franc Rode (sedaj kardinal), nato g. Stanko Boljka.

Duhovniško posvečenje je Lojze po rokah mariborskega škofa Maksimiljana Držečnika prejel na praznik sv. Petra in Pavla 29. 6. 1971. Vseh novomašnikov je bilo v Sloveniji tisto leto 60.

Duhovniško poslanstvo je Lojze začel najprej v Šentjakobu ob Savi, kjer je bil odgovoren za fante, ki so se odločali za duhovniški in misijonarski poklic. Leta 1973 ga že najdemo v Vrapču (Zagreb), kjer je pastoralno pomagal na dveh župnijah (Vrapče in Oranice). Poleg tega je opravljal odgovorno službo ravnatelja bogoslovcev MD.

Leta 1979 se je Lojze vrnil v Slovenijo, v Celje k sv. Jožefu, kjer je postal član ekipe za ljudske misijone. Ta leta so bila za Lojzeta zelo bogata in delavna. Skupaj z drugimi sobrati je prekrižaril kar lep del Slovenije.

Leta 1989 so Lojzetu zaupali službo župnika pri sv. Jožefu v Celju. Tu se je pastoralno razdajal dve leti. Nato je leta 1991 postal župnik v Šentjakobu ob Savi. Prizadeval si je za živost župnijske skupnosti in tudi sicer se je udejstvoval kulturno in pri obnovi cerkva. Pripravil je brošuro za podružnično cerkev sv. Petra na Pšati in morda še kaj. Tu je ostal 6 let.

Leta 1997 se je Lojze spet vrnil nazaj v Celje. Zaupali so mu namreč vzgojo nadebudnih fantov, ki so se odločali, da vstopijo v MD (notranje semenišče ali noviciat, da bolje spoznajo kam jih Bog kliče). To vzgojno delo je opravljal pet let.

Poleg tega dela pa je bil Lojze skrben pri urejanju arhivskih dokumentov. Vedno ga je zanimala zgodovina. Zato je rad brskal po arhivih. In tako je nastalo kar nekaj knjig. Po njegovi zaslugi in vztrajnem delu je bil urejen arhiv slovenske province MD, od njenih začetkov v sredini 19. stoletja pa vse do danes. Potem je leta 2009 napisal knjigo »Vredni spomina«, kjer so zaobseženi vsi sobratje od prvih začetkov Misijonske družbe na naših tleh. S knjigo o Gnidovcu »Na poti k svetosti« nam je pomagal odkrivati veličino tega Božjega služabnika. Tudi sicer se mu je sam rad priporočal. Osebno je zatrdil, da je po Gnidovčevi priprošnji zmogel toliko let prenašati bolezen, ki ga je počasi, a vztrajno razjedala.

Leta 2003 je bil izvoljen za vizitatorja slovenske province MD. To delo je opravljal 6 let, torej en mandat. Redno je obiskoval sobrate v skupnostih, na Balkanu, do Beograda, Skopja in Bitole, in sobrate, ki delujejo med izseljenci v Kanadi in Argentini. Sam si je prizadeval biti zvest, da je mogel spodbujati tudi druge.

Proti koncu mandata pa ga je začela »zalezovati« zahrbtna bolezen. Decembra 2008 so mu operirali pankreas (odstranili vranico in polovico trebušne slinavke). Po tej operaciji je le počasi okreval. Kmalu pa so se začele »seanse« kemoterapije, ki so vsakokrat trajale po več ur na dan in so ga zelo utrujale; kasneje so ga zdravili spet z nekimi drugimi zdravili. Kazalo je, da se bo zdravje malo okrepilo. Sčasoma pa telo ni imelo več moči, da bi se upiralo tem zajedalcem. Tako je zadnje leto kar hitro in vidno slabel.

V sredini avgusta pa ni zmogel več. Na praznik Marijinega Vnebovzetja je še zadnjič somaševal v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani, kjer je bil rektor cerkve zadnjih nekaj let. Telesne moči so mu hitro pojemale. Še je poskušal na Japljevi v Ljubljani, a so ga že čez dva dni odpustili domov. Že pred tem je Lojze izrazil željo, da bi šel v Celje k sv. Jožefu. Tako se je v petek 19. avgusta poslovil od Maistrove in se naselil v hiši naših sobratov v Celju. Še je poskušal, da bi kaj pisal na računalniku, a vse ga je hitro utrudilo. Prve dni po prihodu je še prihajal k molitvi in k somaševanju v župnijsko cerkev. V petek, 9. 9., pa se mu je zdravstveno stanje zelo poslabšalo. Zvečer so se ob njegovi postelji zbrali vsi sobratje celjske skupnosti in na izrecno željo je prejel bolniško maziljenje. Tri dni so mu potem prinašali sv. obhajilo v sobo. V ponedeljek (12. 9.) pozno zvečer je začel »usihati«, a je še bil pri zavesti. Sobratje so se vrstili, da ga niso pustili samega. V torek, malo čez polnoč (ob 00:45), je po pričevanju sobrata Stanka Domajnka mirno zaspal.

Tako je Lojze dokončal svojo zemeljsko pot življenja, ki je bila posebej zadnja leto zelo trnova.

(Na prošnjo sobratov zapis pripravil Rok Gajšek CM)