Novice

Ustavimo se v molitvi ob relikvijah

V soboto, 25. januarja, je v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru na praznik spreobrnitve apostola Pavla potekala slovesna sveta maša, ki jo je daroval upokojeni nadškof dr. Anton Stres CM. Ob tej priložnosti smo v Sloveniji sprejeli relikvije sv. Vincencija Pavelskega. Relikvije bodo potovale po Sloveniji, Srbiji in Makedoniji. Zaključek romanja po Sloveniji bo v sredo, 22. aprila, ko jih bodo prevzeli na Hrvaškem.

 

Leta 2017 je vincencijanska družina praznovala 400-letnico karizme sv. Vincencija. Od tistega leta dalje romajo relikvije sv. Vincencija po svetu in obiskujejo kraje, kjer različne veje vincencijanske družine že delujejo.

 

Relikviarij vsebuje delček kosti sv. Vincencija, ovratnik liturgične obleke nad talarjem in originalno pismo sv. Ludoviki de Marillac okrog leta 1630, ki ga je napisal in podpisal sv. Vincencij. V pismu, ki so ga hranile sestre usmiljenke v Neaplju v Italiji, priporoča Ludoviki branje knjige o Božji ljubezni (Frančiška Saleškega), zlasti razpravo o Božji volji in ravnodušnosti.

 

Objavljamo nagovor nadškofa Stresa, ki ga je imel ob tej priložnosti:

 

Praznik spreobrnitve apostola Pavla je praznik vincencijanske karizme, ker je na ta dan (25. januarja) leta 1617 sv. Vincencij imel prvo »misijonsko« pridigo o dolgi spovedi. Navdušen odgovor poslušalcev mu je razkril veliko versko nevednost takratnega francoskega podeželskega ljudstva in s tem nujno potrebo po misijonarski dejavnosti, iz česar so se kmalu razvili ljudski misijoni in številne druge dejavnosti, katerih cilj je bila evangelizacija ubogih.

 

To pa ni brez notranje zveze s samim praznikom spreobrnitve apostola Pavla. Pavla je namreč Jezus izbral, da z njim postane krščanstvo svetovna vera in prebije okvire judovstva, znotraj katerega se je do tedaj večinoma razvijalo. Vso svojo velikansko apostolsko gorečnost, ki jo je posnemal tudi sv. Vincencij, pa je apostol Pavel črpal iz samega doživetja spreobrnitve. Takrat je namreč doživel Jezusa, da ne samo živi kot od mrtvih vstali Gospod zgodovine, ampak da tudi odpušča, saj je njemu, ki je preganjal njegovo Cerkev, odpustil to sovraštvo do njega in ga celo brez pridržkov poklical v apostolsko službo. Pavel je v tistem trenutku tudi spoznal, da je Cerkev najtesneje povezana z Vstalim Gospodom kot njegovo »telo«, če ga je Jezus vprašal »Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?« (Apd 9,4). Preganjal je pravzaprav člane prve Cerkve, a Jezus se je očitno enačil z njimi.

 

Tega doživetja Pavel ni mogel ohraniti zase. Takoj je uvidel, da vera ni samo osebna, intimna zadeva, ampak nam je podarjena zato, da jo mi – kot misijonarji – podarjamo naprej.

 

Saj je tako tudi sicer v življenju. Če smo nad nečim navdušeni, tega ne moremo ohraniti zase, ampak to radi pripovedujemo drugim. Tako je tudi z vero, če nam res veliko pomeni. Če smo ponosni in veseli, da smo kristjani, tega ne skrivamo pred drugimi, ampak jim pripovedujemo, kaj nas v veri veseli in kaj nam pomeni. Torej pričujemo.

 

Tudi v tem pogledu je bil sv. Vincencij posnemovalec apostola Pavla, saj je vse svoje življenjske moči z veliko gorečnostjo, vnemo in požrtvovalnostjo posvetil oznanjanju evangelija o Božji ljubezni in to z besedami in dejanji.

 

Letos je Vincencij med nami na prav poseben način. Njegove relikvije ali ostanki njegovega svetniškega telesa ter drugi predmeti (njegovo pismo sv. Ludoviki ter del liturgičnega oblačila, ki ga je uporabljal) nam na poseben način pomagajo doživeti njegovo navzočnost. Pri tem pa vemo, da relikvije niso same po sebi njegova prava navzočnost. Tu bi lahko pomislili na Jezusove besede, ko pravi: »Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi« (Jn 6,63). Navzočnost njegovih telesnih ostankov doseže svoj namen, ko se s tem okrepi v nas njegova duhovna navzočnost, ko se s tem okrepijo v nas kreposti in duhovna razpoloženja, ki so ga vodila pri njegovem požrtvovalnem delu in sedaj spodbujajo nas, da tudi mi tako mislimo, čutimo in delamo, kakor je delal on. Tedaj je res tudi duhovno med nami in postajamo njegovi posnemovalci, kakor je bil on Kristusov.

 

Za naš čas so še posebej pomembne tri Vincencijeve njegove kreposti:  

·       ljubezen do ubogih in preziranih, s ktero je izražal spoštovanje dostojanstva, ki ga ima vsak človek, ne glede na to, v kakem telesnem ali gmotnem stanju je;

·       gorečnost za Božje kraljestvo, zaradi katere se je izčrpaval in garal na različnih področjih delovanja;

·       ljubezen do Cerkve, ko je podobno kakor apostol Pavel močno poudarjal potrebo po edinosti v Cerkvi.

 

Čeprav je apostol Pavel ob spreobrnjenju osebno srečal Vstalega Gospoda in dobil neposredno spoznanje in razodetje o njem, se ni delal pametnejšega od apostolov. Tudi izobražen je bil neprimerno bolj kakor dvanajsteri, ki so bili preprosti in nešolani galilejski ribiči, ki verjetno niti pisati in brati niso znali. Pavel je hotel vse delati v soglasju z vodstvom takratne Cerkve, z njenimi »najuglednejšimi osebami«, da ne bi – kakor je rekel – »tekel v prazno« (Gal 2,2). Tako je tudi sv. Vincencij vedel, kako nujna je edinost v Cerkvi in povezanost z njenim vodstvom na svetovni in krajevni ravni.

 

Letos pa obhajamo ta praznik vincencijanske karizme na poseben način, saj smo spoštljivo sprejeli relikvije sv. Vincencija, in to v letu, ko bomo obhajali tudi 360. obletnico njegove smrti (27. septembra 1660).

 

Relikvije so telesni ostanki kakega svetnika in s tem nas opozarjajo tudi ne pomen našega telesa. Naše telo je duhovno orodje, s katerim upravlja naš duh, to orodje pa je nepogrešljivo, saj brez njega ne moremo zaznavati sveta, ne moremo prihajati v stik z drugimi ljudmi, ne moremo pa tudi delati in se žrtvovati za druge.

 

Zato razumemo apostola Pavla, ko pravi v pismu Rimljanom: »Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je bogoslužje vašega uma« (12,1). Novozavezno razumevanje bogoslužja niso zunanje obredne daritve, ampak darovanje samega sebe z vsemi svojimi sposobnostmi in zmožnostmi, tudi telesnimi, za brate in sestre. Podobno poudarja isti apostol Pavel v 1. pismu Korinčanom, ko pravi: »Zato poveličujte Boga v svojem telesu« (6,20).

 

Ko torej izkazujemo spoštovanje relikvijam sv. Vincencija, ki so ostanki njegovega telesa ali vsaj neposredno povezani z njim, mislimo prav na to, kako je tudi on po naročilu apostola Pavla s svojo gorečnostjo in delavnostjo za Božje kraljestvo, s svojimi trudi in napori »daroval svoje telo v živo, sveto in Bogu všečno daritev« in je to priporočal tudi svojim sobratom in po njih nam vsem, ki želimo biti njegovi učenci, ko je rekel: »Ljubimo Boga, bratje moji, ljubimo Boga! A naj bo to z izrabo naših rok in v potu našega obraza« (Abelly I, pogl. XIX, str. 81).