Samo v preprostem je “dom”

Tudi v medsebojnih odnosih ni nič drugače. Zdi se, da smo ljudje postali kakor kaktusi – kjerkoli se ga dotakneš, že je nekaj narobe in te piči. Vse je postalo zakomplicirano in mora biti zakomplicirano, sicer izgubi smisel čuda ustanov, in še Cerkev nam bodo kmalu naredili za psihoterapevtsko posvetovalnico, če že ne kar psihiatrično kliniko. Zveni malo čudno, a kaj je sploh še sodobno, kar ni čudno in bi lahko človek kar razumel? Povsod sama navodila za uporabo, recepti in odmerki, razlage, pojasnila, predvsem pa analize in sklepanja.

Ne vem, še vedno pa si želim, da bi me razumeli brez pripovedovanja in pojasnil in da bi tudi jaz razumel druge. Še vedno bi rad v vsakem trenutku in pred vsakim človekom ali stvarjo vedel, »koliko je ura« in pri čem sem. Čudno, trendi gredo »naprej«, želje pa ostajajo iste.

Vincencij Pavelski je pred štiristo leti zastavil svoj program s peterimi krepostmi, kjer je na prvo mesto dal preprostost, nato ponižnost, krotkost, zatajevanje in gorečnost. Zanimiv program, ki si ga seveda ni izmislil on sam, saj ga je začrtal in, kar je še poglavitneje, udejanjil Jezus. Če pomislimo prav na preprostost, ki je prva med temi petimi krepostmi, vidimo, da ne najdemo bolj preprostega nagovora, kot je otrok, ki razneži ter zruši grobost in te prisili, četudi si še tak robavs, da se skloniš in pobožaš, primeš, se raznežiš. Veličina treh Modrih z vzhoda pri jaslicah ni v njihovem znanju, temveč v spoznanju največje možne umetnine, ki ne rabi študija in navodil, temveč sili k poklonu in na kolena.

Tudi za umetnino je še vedno merilo, da na najbolj preprost način pove tisto, kar v trenutku sleherni razume in niti ne hvali niti ne graja, temveč obmolkne, ker preprosto tako mora biti in sprejme. Je kot je in taka mora biti, ni ji kaj dodati in kaj odvzeti.

Kakšno bogastvo za sožitje, ko se tako znajdemo drug ob drugem. Seveda moramo imeti srečo. Vse govori, čeprav ni potrebnih nobenih besed, in vse je kot mora biti. Kaj vse je že govorila teologija, kaj vse sociologija ali psihologija in še zdaleč ni nobena izmed teh povedala toliko in tako, kot Dete v jaslicah. Čudno bi bilo razmišljati, da lahko spregovorimo bolje, in verjetno bi to isto Dete zadevo spremenilo že pred nami, a je ni. Na isti način govori vse življenje in tudi na križu in s križem. Spet v glavnem brez besed in tudi brez navodil za uporabo. Kako preprosto!

Morda pa je bistvo »nove evangelizacije« prav v tem. Preprosto, z malo ali brez besed in nazorno. Kjer smo to, kar smo, brez strahu, da te bodo napak razumeli, z zavestjo, da so te vzeli v zakup in si varen. Ne gre za izmikanje ali beg, temveč za gotovost, da si sprejet, da si doma. Ko človek tako doživlja samega sebe, je varen, suveren v svojem bivanju in z veliko manj možnosti, da bo napadal. Človeku v takem okolju ni treba biti »partizan«, da bi delal zdraho in nemir tu ali tam in tako netil razprtije ter ustvarjal vzdušje, kjer se je moč skrivati z lastnimi interesi in dajati vtis, da mora tako biti.

Radi smo doma, kjer smo lahko to, kar smo, in samo to je dom, ki je vreden tega imena, pa naj gre za družino ali kakšno drugo skupnost oziroma druščino. Tudi v Domu sv. Jožef želimo biti doma, preprosto in z gotovostjo, takšni, kakršni smo.

Jože Planinšek CM