Reči besedo Bog

Ustvarjalna moč besede

Kralj David velja za velikega iskalca Boga – harfa v njegovih rokah pa simbolizira strast, s katero se je na Boga obračal. Takšno iskanje Boga je bistvo teologije; zato ta kaj drugega kot strast niti ne more biti, saj je Bog onstran vseh meja, tudi onstran meja mogočega. Do tega, kar je onstran mogočega – to je: do nemogočega, pa ima dostop le strasten človek – človek, ki ga vodita žar in ljubezen.

V svoji strasti se teologija ne more zadovoljiti s tem, da bi Boga omejila na matematične formule; niti noče biti zgolj mrtva fotografija, ki ravnodušno posname vidno zunanjost stvari. Prejkone je podobna zajemalki, s katero iz globoke posode resničnosti zajemamo bogastvo pomenov, da bi z njimi tešili duhovno lakoto. Boga se trudi izrekati z vedno novimi besedami, z drugačnih vidikov, v drugem ritmu, v spremenjenih kontekstih. Že v Svetem pismu je uporabila različne načine govora: mitični in pesniški jezik, pravni in modrostni jezik, dobesedno-zgodovinski in metaforično-simbolni jezik. Ta prizadevanja je Avguštin ponazoril v zgodbi o dečku, ki si je domišljal, da bo v jamico na obali prelil vso vodo morja.

Strasten jezik ne varčuje s sredstvi. Čeprav neznaten kakor »piš glasu« – tako so ga imenovali v srednjem veku –, se je zmožen spustiti do globin resničnosti. Pri tem si pomaga z metaforami, s simboli, z ritmom, z melosom in verzi. In če je treba, se spremeni v poezijo, za katero mnogi verjamejo, da je misel v najvišji obliki – pesniško obliko so uporabili prvi filozofi, v njej se izražajo Psalmi in Visoka pesem – vse z namenom, da bi resničnost, ki je najgloblje skrita, naredili vidno.

Zadnje stoletje se filozofija bolj zaveda, da človeku ni nič bližje kakor jezik. Beseda mi je bližje kakor moja bit ali zavest; vse, kar sem in česar se zavedam, mi je dano v besedah. Besede človeka odpirajo: njemu samemu, svetu in Bogu. Wittgenstein je zato zapisal: »Meje mojega jezika so meje mojega sveta«, sofist Gorgias pa kar: »Beseda je vladar.« Brez besed bi svet potonil v temo. S tem, ko si prizadevamo, da bi jih bolje razumeli, širimo in poglabljamo svoj svet. Na to je mislil Goethe, ko je dejal: »Ljudje ne vedo, koliko časa in naporov je potrebnih, da bi se naučili brati. Za to sem potreboval osemdeset let in še ne morem reči, da mi je uspelo.«

Besede človeka ne odpirajo samo navzven – odpirajo ga tudi njegovi notranjosti in v njej odmevajo. Govorica človeka oblikuje: pripovedi ga silijo k resnicoljubnosti; obljube ga vzgajajo v iskrenosti; ukazi v njem krepijo odločnost; etična govorica ga dela krepostnega, bogoslužna govorica pobožnega. O tem govori dogodek iz življenja preroka Izaija. Na začetku svoje preroške poti je v videnju videl Gospoda in serafe nad njim, ki so vzklikali: »Svet, svet, svet je Gospod.« Ob teh besedah se je zdrznil in dejal: »Gorje mi, ker sem mož z nečistimi ustnicami.« Tedaj je k njemu pristopil seraf, se z žerjavico dotaknil njegovih ustnic in prerok je bil očiščen. Besede, ki jih je slišal, so iz Izaija naredile novega človeka – preroka.

Beseda v človeku odmeva, ga spreminja in celo na novo ustvarja. Že Platon je dobro vedel, da jezik ni mrtev, ampak da je »živ in ima dušo« (Fajdros, 276 A 8). Izrekati zato ni isto kakor misliti. Misel, v kateri se neka resnica razkrije, je mrtva – življenje ji da šele jezik, ki isto resnico ponovi neštetokrat in na mnoge načine, da bi zasvetila v vsem bogastvu svojih pomenov, napolnila življenje človeka in njegovo bivanje naredila lepo. V tem je ustvarjalnost, poetičnost jezika, iznajdljivega do neskončnosti.

Etimologija besede Bog

Preselimo se sedaj v religijo in teologijo, k Božjemu imenu.

Pogled v zgodovino besed – to je: v etimologijo – razodeva izvor besede. Etimologija Božjega imena torej kaže, kako je človek v nekem času in okolju videl Boga. Leta 1944 je akademik Ivan Grafenauer v Bogoslovnem vestniku v čudoviti študiji o izvoru slovanske besede Bog pokazal, da beseda Bog izvira iz indoevropskega korena *bgah, ki pomeni »podeliti«, »razdeliti«. Slovanska duša je torej v Bogu videla darovalca. Grška beseda Zeus in rimska beseda Deus izvirata iz indoevropskega korena *dei, ki pomeni »svetiti se«, »blesteti«; od tu izvirata besedi »dan« v slovenščini in »dies« v latinščini; od tu je nastalo ime za vrhovnega boga Indoevropejcev, ki je bil svetlo nebo. Hebrejščina ima za Boga dve imeni:’Ĕlōhîm in Jahve [yhwh]. Prvo izhaja iz korena ’ēl in pomeni »biti močan«, »biti spredaj«. Pri razlagi imena Jahve pa se zaplete: nekateri vidijo njegov izvor v korenu *hwy, ki pomeni »želeti«, »ljubiti«, »pasti« ali »pihati«, drugi v korenu *hyh, ki pomeni »biti«. V Svetem pismu Bog sam razloži svoje ime z besedo »biti«. Ko ga Mojzes vpraša, kako mu je ime, dobi odgovor: Jaz sem, ki sem. Razlage o tem, kaj je hotel Bog Mojzesu s svojim imenom povedati, so različne – ustavimo se le pri filozofski.

Filozofija, ki jo vprašanje biti prvenstveno zanima, je v tem imenu našla izhodišče svojega nauka o Bogu. Filon Aleksandrijski, Jezusov sodobnik, je zapisal, da je Bog s tem hotel reči: »Meni lastno je to, da sem – in ne to, da se o meni govori.« O Bogu naj torej ne bi najprej govorili – Boga naj bi najprej živeli, da bi to, kar on je, bili tudi mi. V Bogu se torej skriva skrivnost biti svetá  in človeka. Poglejmo, kaj je filozofija iz tega Božjega imena »Jaz sem« naredila. Držimo se pri tem sv. Avguština, ki je pokazal, da lahko Boga srečamo na dveh skrajnostih. Takole pravi: »Ti pa si bil globlji v meni kot moja najgloblja notranjost in višji kot moja najvišja misel.« Po sv. Avguštinu lahko Boga iščem tam v daljavi, v vrhovih, ki jih moja misel ne doseže; lahko pa ga vidim tudi tu ob sebi, v sebi, globlje od tega, kar sam o sebi čutim ali vem. Bog je lahko to, kar je najvišje, a tudi to, kar je najbližje – v obeh primerih pa je neskončen – neskončna višina ali neskončna bližina.

Beseda Bog kot ideja v jeziku metafizike

Ustavimo se najprej pri Bogu, ki je neskončna višina. Danes stojimo na koncu izročila, ki se je začelo z Grki; imenujemo ga metafizika. Bog je bil temelj tega izročila. Metafizika je v Bogu videla vsevedno in vsemogočno, najvišje in najpopolnejše bitje, ki je zadnji cilj sveta in od nikogar gibano gibálo. In če drži, da je najpopolnejše bitje – tako je v 11. stoletju razmišljal sv. Anzelm –, potem mora nujno tudi biti. Popolnost Boga je tu torej pomembnejša od njegove biti. V vsakdanjem jeziku bi rekli, da je to, kako je človek na zunaj urejen, pomembnejše od tega, kaj v notranjosti je. Bit Boga je torej tu le privesek Božje urejenosti, popolnosti, idealnosti. V očeh te misli je Bog najprej matematik, geometer; zato je svet, ki ga je ustvaril, urejen. Tako je v antiki mislil Platon; novi vek je to poglobil in Leibniz je to lepo opisal: »Ko Bog računa, nastaja svet.« Vse je torej račun; kakor v matematiki je v svetu vse povezano. »Če zagrmi top v Parizu, se zatrese atmosfera nad Oceanijo,« je v 17. stoletju zapisal Blaise Pascal. Ta ideja, da je svet matematična kletka, je danes živa. Pomislimo na sodobnega Einsteina Stephena Hawkinga, danes enega največjih matematičnih umov: priklenjen je na invalidski voziček, a v moči svojega matematičnega uma potuje vse do mejá vesolja. Ker v tem vesolju vse funkcionira, vesolje – tako Hawking! – Boga ne potrebuje.

Prihajamo torej iz izročila, nad katerim vladata metafizika in matematika. To izročilo je bilo podrejeno računu, računici, preračunavanju. Račun ugotavlja, kaj je mogoče in se tega drži; nemogočega ne dopušča in ga zavrača. Takšen Bog – matematik ali geometer – pa v notranjosti človeka ni našel odmeva; človeka je pustil praznega. Heidegger je zapisal: »K temu Bogu človek ne more niti moliti niti mu ne more žrtvovati. Pred [njim] človek ne more iz spoštovanja pasti na kolena in pred tem Bogom ne more igrati in plesati.« Ta Bog v notranjosti človeka ni našel odmeva; človeka ni napolnil in obogatil s smislom, s pomeni, z mnogimi obrazi resničnosti. Življenja mu ni osmislil. To obdobje se je zato izteklo v duhovno praznino, v nihilizem, znotraj katerega je – kakor je dejal Nietzsche – Bog umrl.

Beseda Bog kot ime v jeziku evangelija

Kaj pa lahko rečemo o drugi možnosti, o tem, da je Bog »globlji v meni kot moja najgloblja notranjost«? Še enkrat natančno preberimo ime, s katerim se je Bog predstavil Mojzesu: Ehyeh ašer ehyeh. Natančnejši prevod bi bil: Jaz sem, ki bom. Poudarek je na »ki bom«. Vidimo – Bog se predstavi kot prihodnost; Bog govori jezik prihodnosti in ne preteklosti; ne predstavi se kot dovršeno, brezhibno bitje, ampak kot zgodba, ki jo je treba ustvariti. Božja bit ni kakor reka, ki se iz preteklosti vije v prihodnost, ampak je prihodnost, ki človeku prihaja naproti, ki se vsak trenutek začenja na novo, ki ustvarja novo nebo in novo zemljo. Prihodnost ni podaljšek preteklosti; v Bogu ni nič zastarelega, ampak je novost sama, ki je ni mogoče zaustaviti; v tem je Bog brezmejnost. Boga zato ne more zaustaviti nobena meja; gre vedno naprej, čez vse meje, tudi do mene, v mojo bližino, pa tudi prek meja moje bližine, da mi je še bližje kakor moja bližina, da je »globlji v meni kot moja najgloblja notranjost«. Bog torej ni najprej geometer, dvignjen v nedosegljive višine, ampak je brezmejnost, dogajanje, ki gre človeku naproti, da bi v dogodku, po rojstvu svojega Sina, v čisti novosti, postal Bog-z-nami, Emanuel, enak med enakimi, Beseda, ki je postala meso.

V evangeliju se Bog razodene kot bližina sama, bližja od tiste, v kateri sem jaz dan samemu sebi; ko pridem k sebi, je on že tu; tudi pri sebi torej potrkam z zamudo z izgovori, da nisem našel poti ali da je na poti prišlo do okvare. Avguštin sam si je očital, da njegova ljubezen do Boga prihaja prepozno; »intus enim erat, ego autem foris« (bil je znotraj, jaz pa zunaj); enako si je očital bosenski pisatelj Meša Selimović v romanu Derviš in smrt, da njegova ljubezen do brata prihaja prepozno, v trenutku, ko so brata že usmrtili in ni mogla nikomur več koristiti. A človek ni idealno bitje; k sebi ne prihaja po bližnjici, ampak po ovinkih; človek sam v sebi ni matematika, ampak je tragedija. Tragedija je, ko ljubezen – to najbolj človeka-tvorno gibanje – zamuja in ne opravi svojega dela. To so razumeli stari Grki. A znotraj te tragedije ga nekdo čaka – ne kot brezhibno, idealno bitje, ampak kot bližina, ki je usmiljenje in odpuščanje. To bližino v sebi je Jezus imenoval Oče – on popravlja to, kar je človeška ljubezen zamudila. To nam evangelij sporoča.

Evangelij je torej bližina, je sočutje, ki zdravi človeško tragedijo. O tem govorijo druga za drugo – nobena ne zgreši – evangeljske pripovedi o Božjem utelešenju, o usmiljenem Samarijanu, o očetu, ki na hišnem pragu pričakuje izgubljenega sina, o Jezusovem odpuščanju s križa. Pripovedi kar tekmujejo, katera bo lepše izrazila resnico o nedoumljivi Božji bližini.

Razodetje neskončne bližine Boga v evangeliju pa postavi svet na glavo – tisti hip začne vse teči v nasprotno, napačno smer: mrtvi oživljajo, slepi spregledujejo, gluhi slišijo, mrtvoudni hodijo, device rojevajo, voda se spreminja v vino, maščevanje se umika odpuščanju, pettisočglava množica mož  se nasiti od petih hlebov kruha in dveh rib. Ta svet, postavljen na glavo, je čudež pri čudežu. V njem se dogajajo nemogoče stvari.

Sprejemam to ali ne? »To ni mogoče; bujna fantazija,« lahko takoj odgovorim. Druga možnost pa je, da to sprejmem z argumentom, da pri Bogu ni nič nemogoče, da je v svetu Božje bližine mogoče tudi nemogoče, čudež torej, nekaj, česar človeški izračuni ne sprejemajo. A zakaj ne bi bilo pri Bogu tudi nemogoče mogoče? Bodimo preprosti in priznajmo, da smo v tem našem realnem svetu hladne računice priča duhovnim orjakom, ki delajo nekaj, za kar vsi mislimo, da je nemogoče. Mnogi možje in žene se ne skrivajo za meje mogočega, ampak gredo z žarom in s strastjo, v ljubezni in brez računice prek meja možnega, ko na primer iz nič in z nič smetišče spremenijo v zavidljivo mesto, polno upanja in veselja. Ali to ne pomeni »narediti nemogoče mogoče«, »storiti čudež«? Zaradi teh ljudi zgodovina ni preteklost, ampak je prihodnost, ki jo odpira Bog kot čisto novost, kot nekaj, česar »oko ni videlo in uho ni slišalo«. Za te ljudi Bog ni ideja, ampak je ime in klic k temu, da se odpovedo udobju in smetišča sveta spreminjajo v novo nebo in novo zemljo.

Ti ljudje živijo evangelij na obrobjih sveta. Beseda Bog pa kliče tudi v središčih sveta. Tudi v teh središčih vlada čista računica: zob za zob, oko za oko. Ta računica, ki jo poznamo pod imenom maščevanje in ki nenehno ustvarja izključene ljudi in nasilje, človeka vleče v preteklost. Tudi sèm evangelij prinaša zdravilo – odpuščanje. Odpuščanje odvezuje hudodelca od preteklosti in mu odpira prihodnost. Ko je Jezus na križu izrekal besedo Oče, je istočasno odpuščal – svoje preganjalce je odvezoval njihove preteklosti in jim s tem odpiral prihodnost. Odpuščanje je čudež v najvišji meri – odpušča, kar je nemogoče odpustiti, neopravičljivo, za kar ni nobenega razloga – s tem dela nemogoče mogoče. Vse to je mogoče v duhu evangeljske ljubezni: mera evangeljske ljubezni je namreč ta, da je brez mere; da je brezmejna. To brezmejnost prinaša v naš svet neskončna Božja bližina; ta obrača svet na glavo in ga spreminja v čudež.

Vrnimo se h kralju Davidu. Harfa v njegovih rokah je znamenje njegove brezmejne strasti, da bi izrekel besedo Bog. Beseda Bog ni polovičarska, ampak je totalna in neizprosna. Zahteva celega človeka. Zato je tako usodno, če človek, ki to besedo sprejme, to besedo napak razume – iz tega nastajajo svete vojne. Nasprotno človeka, ki besedo Bog izreče v njenem pravem pomenu, v duhu evangelija, ta beseda naredi heroja in še več, svetnika. Zelo preprosto: svetnik je tisti, ki za novo nebo in za novo zemljo nikoli ne bo rekel »nemogoče«. Svetnik je tisti, ki mu beseda »Bog« daje moč, da že tukaj in zdaj živi »evangeljski narobe-svet«. Prvi cilj teologije je prav ta: raziskovati in učiti racionalnost, skrito v evangeliju. Evangeljska racionalnost izvira iz neskončne bližine Boga človeku – njen cilj pa je: življenje dajati. Zaključimo z verzom pesnika Hölderlina: »Polnost življenja ljubi, kdor je v svoji misli šel najgloblje.« (»Wer das Tiefste gedacht, liebt das Lebendigste.«)

dr. Robert Petkovšek CM