Srednjeveškost ali sodobnost zatajevanja

V sodobnem času je govoriti o zatajevanju nehvaležno delo, saj v ušesih mnogih to zveni zastarelo ali srednjeveško. Slišati je kot nekaj, kar nima nič skupnega z današnjim načinom življenja, s čimer lahko človek poseže celo na področje kratenja človekovih pravic. Ob nekoliko temeljitejšem razmisleku navad današnjih ljudi pa lahko ugotovimo in se začudimo, da stvar ni tako oddaljena in je vse prej kot srednjeveška. Morda zlepa nismo imeli v življenju toliko zatajevanja, kot ga je prav danes. Kaj vse je sodobni človek sposoben žrtvovati ali prestati za sledenje modnim tokovom in javnemu mnenju, predvsem pa za doseganje svojih ciljev v duhu prestiža, obvladovanja in ospredja, kjer želi biti. Časi se tako glede na samo besedo zatajevanja niso kaj dosti spremenili, tudi glede njegove intenzitete ne. Zatajevanje je po vsebini postalo nekaj povsem drugega in predvsem ni več krepost, temveč samo še sredstvo za doseganje lastnih ciljev. Zatajevanje je danes nujni »nebodigatreba«, je sredstvo, ki ga sodobni človek glede na koristnost porabi, kolikor mu je to potrebno. Tako ugotavljamo, da zatajevanje sicer ostaja, lahko celó v obilni meri, vendar ne več v službi darovanja drugemu in sočutja s sočlovekom in z Bogom, temveč le kot sredstvo za uveljavljanje lastnih interesov in služenje samemu sebi. Taka vsebina seveda nima nič več skupnega s krepostjo in je sprevržena.

Ko vedno znova premišljujem življenje Jezusa kot človeka sredi tega sveta, se mi zdi, da ga začutim najbolj resnično kot človeka v njegovi stiski sredi Getsemanija, kjer moli k Očetu: »Ako je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene.« V tej njegovi prošnji se hitro najdemo, saj sredi preizkušenj velikokrat podobno zavzdihnemo. Človek pred naporom, stisko ali preizkušnjo najprej pomisli, da bi bilo najbolje, če ničesar izmed tega ne bi bilo. Toda Jezus, kot da bi se zgrozil nad tako mislijo, takoj doda: »Vendar ne moja, temveč tvoja volja naj se zgodi.« Ko nam je po svojem doživljanju kot človek najbližje, nam hkrati sporoča, da če želimo ljubiti, brez predaje ne bo šlo. To pokaže z največjim zatajevanjem v zgodovini človeštva, ko kot Bog ne izkoristi tega zase in za svoj umik trpljenju, temveč gre v žrtev in trpljenje za naše odrešenje, in to on, ki mu kot Bogu tega zares ne bi bilo treba. V tej njegovi neskončni ljubezni do nas ljudi dobi zatajevanje svoj najvišji možni izraz, in to v službi vsakomur izmed nas kot posamezniku in celotnemu človeštvu. Z njim gre za najčistejše in popolno darovanje v zgodovini, ki ga ljudje, če smo iskreni, osupli lahko celo dojamemo in nam je dano kot izziv na pot našega bivanja.

S popolno zatajitvijo Božjega Sina samemu sebi in z njegovo predajo Očetovi volji se je zgodilo odločilno dejanje človeške zgodovine, naše odrešenje. Pa kot da to še ne bi bilo dovolj, smo poleg odrešenja dobili tudi način najglobljega medsebojnega doživljanja, ki je sicer zahtevno, vendar odrešujoče in nas edino verodostojno uresničuje. Dve razsežnosti življenja sta namreč odločilni: občutek in zavest, da smo obdarovani, kar daje našemu življenju vrednost (nekdo ima za vredno, da nas je opazil in obdaroval, ne da bi si mi to zaslužili), – in da se darujemo, kar daje našemu življenju smisel in polet: imamo za kaj živeti. Darovanje pa je vedno zatajevanje in temeljitejše kot je, bolj zareže v nas in lepše je. Ko se Bog daruje človeku, daje na stran svoj božanski privilegij in sprejema človekovo betežnost in trpljenje, zatajuje vse, kar ima kot prednost in služi meni. Tudi človek v svojem darovanju drugemu, če je iskreno in resnično, pozablja nase, zatajuje lastne interese in privilegije ter se veseli radosti in obdarovanosti drugega. Življenje v taki medsebojni izmenjavi dobiva smisel, polet in prekipevajoče veselje, pa ne kot na kaki plehki zabavi, ko se hitro razblini, temveč z zarezo enega v drugega, kar pušča sled in iz česar je moč trajno črpati življenjske sokove za kvalitetno, ne le telesno, temveč tudi duhovno preživetje.

Izkušnja takega medsebojnega doživljanja lahko preveva tudi naše odnose, ne le medsebojne, temveč tudi odnose do stvari in zastavljenih ciljev, do poklica, službe in podobnega. To sicer ni na isti ravni, a je tudi lepo. Ko je človek sposoben predanosti in navdušenja ne le nad ljudmi in stvarmi, ki jih je sam izbral, temveč tudi nad tistim, kar mu je prineslo življenje kot nalogo ali obveznost, postane njegovo življenje ožarjeno. Z njim on sam navdušuje za druge in postane sonce svojega okolja.

Skoraj zagotovo bi si težko predstavljali, da je turobno zatajevanje lahko vir polnega življenja, če bi o tem ne razmišljali. Pa je in to edini resničen vir. Samo v tej luči razumemo mnoge Jezusove sicer zahtevne pa resnične misli: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in …« (prim. Jn 14,24); »Če kdo ljubi domače bolj …« (prim. Lk 14,26); »Če kdo prime za plug in …« (prim. Lk 9,62); »Če hočete hoditi za menoj …« (prim. Mt 16,24).

Jože Planinšek CM