Svoboda se začne v srcu

Letošnji praznik Fatimske Matere Božje, 13. maja, sem doživljal na poseben način. Na Poljskem, med Poljaki, v mestu Gdansk, mestu svobode, kot ga domačini imenujejo. Ravno zaradi papeža Janeza Pavla II. je ta praznik v njegovi domovini nekaj posebnega. Na ta dan pred 35 leti je namreč za posledicami atentata nemočen obležal. Sam se tega dogodka sicer ne spominjam, pred očmi pa imam fotografije in video posnetek, ki prikazuje napad, predvsem pa fotografijo papeža, ki po končanem zdravljenju obišče svojega napadalca v zaporu, ga objame in mu odpusti. Da, velikega papeža smo imeli in človek dobi občutek, da še danes, dvanajst let po njegovi smrti, cela Poljska in z njo ves svet živi iz njegove neverjetne karizme.

Tudi Slovenci se spominjamo njegovega prvega obiska in spodbudnih besed in dejanj, ki jih je naredil za naš narod. Zgodovinarji ugotavljajo, kako velika je bila njegova vloga tako na cerkvenem kot na družbenem in političnem področju, predvsem ob njegovem doprinosu k zrušitvi berlinskega zidu, ki je na simbolni in dejanski ravni pomenil zlom komunizma v Evropi in Rusiji. A tega, kako se nas je papež dotaknil na osebni ravni, ni mogoče izmeriti. Verjamem pa, da je med nami veliko posameznikov, ki jim je srečanje s papežem ali zgolj njegova beseda spremenila življenje.

A vrnimo se v njegovo rodno Poljsko. Mesto Gdansk ob Baltskem morju je znano po velikih ladjedelnicah. Pod ogromnimi žerjavi ladjedelnice, ki se je takrat imenovala Leninova ladjedelnica, se je pričelo dogajanje, ki je zamajalo in sčasoma dokončno porušilo komunizem, ne le na Poljskem, ampak tudi v Rusiji in vsej vzhodni Evropi, tudi v Sloveniji. Steber upora je bil preprost delavec Lech Walesa, električar v ladjedelnici. Walesa je premagal Lenina, demokracija komunizem, a najbolj pomenljivo je dejstvo, da se je ta upor zgodil na miren način, brez uporabe nasilja. Nasilna je bila sicer reakcija oblastnikov, ki so sprva podcenjevali gibanje, kasneje pa uporabili silo in strelno orožje. Vendar je upor delavcev ostal miren in dostojanstven, podprli so ga intelektualci in tujina – in hišica iz rdečih kart se je pričela rušiti. Upor delavcev je pripeljal do ustanovitve prvega neodvisnega sindikata v takratni komunistični Evropi in do prvih demokratičnih volitev, na katerih je zmagal karizmatični Walesa, električar iz ladjedelnice.

V spomin na te dogodke, ravno na mestu, kjer se je zgodil prvi upor, danes stoji muzej, ki je resnično nekaj posebnega in nagovarja že zaradi svoje monumentalnosti, saj se razprostira na več kot 3000 kvadratnih metrih. Na zunaj spominja na ogromno ladjo. Še bolj pomenljivi so detajli muzeja in razstavljeni eksponati. Ikona muzeja je od policijskih krogel prerešetana usnjena jakna ladjedelničarja. Ena od krogel je ostala v njej, a večji zaklad je bil skrit v notranjem žepu: kartica, ki je izkazovala, da je bil nesrečnik darovalec krvi, na kateri je bila pripeta Marijina čudodelna svetinja, pod njo pa napis: »Darovati kri za drugega je nekaj najbolj plemenitega.« Napis na kartici mi še danes ne da miru. Lahko temu rečete naključje, pa vendarle ta suknjič nakazuje globlji pomen. Smrt delavca je postala simbol boja za svobodo. Kot ima globlji simbolni pomen, za nas kristjane pa tudi verski pomen, v atentatu prelita kri danes že svetega Janeza Pavla II. Njegova podpora demokratizaciji Poljske in Evrope je nenadomestljiva. Ključna trenutka v demokratizaciji Poljske sta bila njegova obiska leta 1979 in 1983, na katerih je pozval k obnovi Poljske in k vrnitvi k lastnim koreninam. Zaradi njegove neprecenljive vloge je muzej na vsakem koraku zaznamovan z njegovo podobo, posebej pa zadnja dvorana muzeja, ki je v celoti posvečena njemu. V njej najdemo misel, ki jo je izrekel na enem od obiskov Poljske: »Ko se zazrem v oči brata in sestre, vidim strah in bolečino, vidim pa tudi upanje in veselje. In to je Solidarnost!«

S kakšnim ponosom, da ne rečem s solzami v očeh, danes mnogi Poljaki ponavljajo te njegove besede. Opazil sem posameznike, ki so v muzeju dlje časa nepremično zrli v te njegove zapisane besede. Svoboda se najprej rodi v človekovem srcu, takrat je prava in pripelje do pravičnosti za vse, ne le za zgolj posamezne privilegirane posameznike ali družbene sloje.

To upanje in veselje v očeh mnogih sta pripeljala tudi do slovenske samostojnosti pred 25 leti. Ob tem se sprašujem, kakšen je naš odnos do domovine. Včasih se zdi, da Slovenci ne vemo natančno, kaj bi počeli s svojo državo. Namesto da bi dogodki, ki so pripeljali do samostojnosti, postali naša svetinja in ikona, so žal velikokrat jabolko spora. To je res težko razumeti, saj si s tem dobesedno režemo vejo, na kateri sedimo. Za nameček padajo sodbe – tako politične kot sodniške – okrog dogodkov slovenske samostojnosti. Skratka, razdor namesto poenotenja.

Menim, da se velja resno vprašati, kaj se je zgodilo z nami. Sam sem bil presenečen, ko sem ob obletnici prvega obiska Janeza Pavla II. bral govore takratnih slovenskih voditeljev. Kot da smo pred dvajsetimi leti živeli v povsem drugačnem svetu. Ali bi si danes najvišji predstavnik države upal izreči, da je Slovenija zrasla iz krščanskih korenin? Da si naše kulture in identitete ne moremo predstavljati brez krščanstva? Dvomim, da imamo danes med nami takšnega junaka. Vendar ne pozabimo: svoboda, veselje in upanje se rojevajo v naših srcih in izžarevajo v naših očeh, pravi sveti Janez Pavel II., zato naj ponovim njegove znamenite besede mladim v Postojni: »Korajža velja!«

Jure Levart