Novice

Vincencijev dan 2016

V soboto, 24. 9. 2016, je na Dobrovi potekal Vincencijev dan. Na ta dan smo se zbrali vsi člani vincencijanske družine. V vincencijansko družino spadamo vsi, ki se trudimo živeti duhovnost oziroma karizmo sv. Vincencija Pavelskega.

Dan smo pričeli z molitveno uro v cerkvi na Dobrovi, čemur je sledilo predavanje s. Kristine Rihar MS in s. Cvete Jost HKL. Spregovorili sta nam o materi Leopoldini Brandis, ustanoviteljici Marijinih sester, in o njeni zvesti sodelavki sestri Leopoldini Hoppe.

Bogatemu predavanju je sledila sveta maša, Vincencijev dan pa smo sklenili z ogledom igre Moj polomljeni Kristus, ki so jo pripravili zagnani člani vincencijanske družine.

Posredujemo izsek predavanja o materi Leopoldini Brandis in o njenih krepostih, ki so še kako aktualne in nagovarjajoče tudi za človeka danšnjega časa.

NENEHNA MOLITEV

Božja služabnica Leopoldina Brandis si je z Božjo pomočjo prisvojila pobožno navado, da je bila v svojem srcu nenehno zedinjena z Bogom. Za Boga ji ni bila nobena stvar preveč in nobena stvar pretežka. Pogosto se je z otroškim srcem spominjala, da Bog vse vidi, kar dela, vse sliši, kar govori, da zaznava njene najtišje misli in vzgibe srca in da hoče v neskončni ljubezni do nje prebivati v njenem srcu. Zato je z nepremičnim pogledom gledala Nanj in težila samo po spolnjevanju Božje volje. Ni je navdajala tesnoba in zaskrbljenost glede uspeha njenih prizadevanj ali izida kake zadeve, samo eno je hotela: da se zgodi Božja volja.

V vseh osebah, s katerimi je prihajala v stik in v vseh stvareh, ki so ji prišle pred oči, je zrla Boga, ki ji je dal bivanje. Kadar je njena pot vodila skozi lepo pokrajino, je v njej zrla Božjo vsemogočnost in dobroto; pri pogledu na cerkev je pozdravljala in počastila presveto Rešnje Telo, in ko je potovala skozi naselja, je pobožno pozdravila svete angele varuhe tistega kraja. Če je govorila z ljudmi, ki so bili v stiski ali potrebni pomoči, si je predstavljala božjega Zveličarja, kako si on v svojem trpljenju in svoji zapuščenosti v teh ljudeh želi od nje tolažbe in pomoči. Če je imela opraviti s kom, ki je bil vesel in zadovoljen, je zrla Zveličarja, ki v svoji dobroti tolaži to dušo. Pri kom takem, ki je bil neprijetnega značaja, si je mislila, da je ta oseba vendarle Božji otrok in da Bog hoče biti češčen in ljubljen prav v njem.

Ker je v vseh ljudeh in stvareh našla navzočnost Boga, ji srečanja z ljudmi in številna opravila niso povzročali raztresenosti, marveč so ji bili celo v pomoč, da se je okrepila v notranjem življenju. V tabernaklju svojega srca je bila s svojim božjim Ženinom stalno v svetem pogovarjanju. Želela je ugajati le Njemu, ki je bil vse njeno veselje in njena edina ljubezen.

 

POT KREPOSTI

Ob svojem vstopu v samostan je, v kreposti že sicer utrjena, usmerila svoje oči v dno svojega srca, da poišče v njem korenine zlih nagnjenj, grehov in nepopolnosti, in jih z Božjo milostjo iz njega izruje. Z verujočim srcem se je zvesto držala Boga in trdno vztrajala v dobrem. S posebno gorečnostjo je težila po tistih krepostih, ki so ji bile v njenem svetem poklicu zlasti potrebne, prepričana, da je njena moč v izvrševanju le teh, v zanemarjanju pa polomija. Pogosto se je z otroškim srcem spominjala, da Bog vse vidi, kar dela, vse sliši, kar govori, da zaznava najtišje misli in vzgibe srca in hoče v neskončni ljubezni do nje prebivati v njenem srcu.

Trdno je brzdala svoje srce zoper sleherno vzburjenje katerekoli strasti, zlasti nepotrpežljivosti, neprijaznosti in nejevolje, ter ni dopustila, da bi se pokazalo karkoli od tega, bodisi v besedah, bodisi na obrazu ali v njenem vedenju. V vsakršnih okoliščinah je ostajala krotkih besed in prijaznega nastopa in ni izgubila svojega notranjega miru. Molče je prenašala krivice in se nikoli ni pritoževala nad napakami drugih; molila je za tiste, ki so jih delali in odpuščala. Trdno je verovala, da vse dogodke njenega življenja pošilja ali dopušča Bog in da je njenemu trpljenju in bridkostim on že določil mero, čas in način.

 

SLUŽABNICA UBOGIH

V ljubezni je vsa popolnost in svetost in ljubezen do bližnjega je od ljubezni do Boga neločljiva; njena dela so v božjih očeh dragocena. Ker je bila m. Brandis v svojem srcu z Bogom nenehno v čudovitih stikih, je navzven izžarevala plamene neutrudne gorečnosti za dela ljubezni. Kakor Marija k Elizabeti je ona hitela k ubogim, da jim prinese tolažbo in pomoč. Z požrtvovalno ljubeznijo jim je stregla ter z nežno previdnostjo delala na tem, da bi srce njenih bolnikov dobilo dobre vtise o Bogu. Z njimi je vedno imela prisrčno sočutje. Nikoli ni dala slišati zoper kogarkoli le besedico pritoževanja. Bila je ob vsaki uri pripravljena za vsako pomoč. V veri je dojela, da je naš božji Zveličar sam tisti, katerega v bolnikih neguje in streže; Njemu je darovala vse svoje moči in napore.

Vse je razveseljevala z blagodejno prijaznostjo in prisrčnostjo. Nikoli ni govorila o napakah drugih in ni se pritoževala. Ni opustila resnobe ali zavrnitve, kjer je bilo potrebno; toda dobrohotno in v pravi meri. Veselila se je dobrih lastnosti in odlik drugih. Po svojem poklicu je bila v stiku z vsakovrstnimi ljudmi. Znala se je vživeti v njihovo razpoloženje, se zanimati zanje in potrpežljivo poslušati.

Vse ljudi je spoznavala kot Božje otroke, ki jih je nebeški Oče ustvaril iz nič in jih očetovsko ljubi. Mislila je na to, da je zanje vse tekla kri božjega Zveličarja in da jim Sveti Duh neprestano izkazuje svojo ljubezen in milost. Vsem je izkazovala usmiljenje in postala vsem vse, da bi vse pridobila za Kristusa.