Novice

Sv. Vincencij nas povezuje

Leto se je zavrtelo naokrog in znova smo se na septembrsko soboto, točneje 22. septembra, zbrali člani Vincencijanske družine na zdaj že tradicionalnem Vincencijevem dnevu. Tokrat so nas prijazno gostile sestre usmiljenke v Šentjakobu. Srečanje se je pričelo ob 10. uri v cerkvi sv. Jakoba z molitveno uro pred izpostavljenim Najsvetejšim, ki so jo pripravili člani Marijanske vincencijanske mladine (MVM). Prisluhnili smo razmišljanjem sv. Ludvika Grignona Montfortskega, velikega častilca device Marije. Duhovnemu okrepčilu je sledil klepet ob kavi in čaju na sestrskem dvorišču. Vreme nam ni bilo pretirano naklonjeno, ves čas se je namreč po malem pripravljalo k dežju. No, deževati je pričelo ravno ob pravem času, da smo se podvizali in pohiteli nazaj v cerkev, kjer je bilo na vrsti predavanje p. Branka Cestnika ob okrožnici Hvaljen, moj Gospod (Laudato si’). Govornik je med drugim izpostavil povezanost med skrbjo za okolje in skrbjo za sočloveka. Posebej se mi je vtisnila v spomin misel o krščanstvu kot »mistiki odprtih oči« za razliko od nekaterih vzhodnjaških religij. Da, težko se je imeti za kristjana in obenem imeti oči zaprte za sočloveka …

 

Ob 13. uri je sledila sveta maša, ki jo je ob somaševanju preostalih lazaristov in bolniškega duhovnika Mira Šlibarja daroval vizitator slovenske province Misijonske družbe Franc Rataj CM. Božja beseda je nagovarjala. Sv. Pavel nas je opomnil, da nismo bili poklicani najboljši in najplemenitejši, ampak si je »Bog izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno« (1 Kor 1,26-31). 25. poglavje Matejevega evangelija pa je pred nas postavilo poslednjo sodbo in kriterij, po katerem bomo sojeni – po delih usmiljenja do bližnjega. Smo slabotni, da, a vendar smo poklicani služiti slabotnim! A kako, ko pa sami ne zmoremo? Tako, da se zgledujemo po Petru, ki je dopustil Jezusu, da je sedel v njegov čoln in ravnal po njegovih besedah, kakor je v pridigi izpostavil vizitator. Gotovo temu zgledu želijo slediti mladi, ki so prav med sveto mašo prejeli rutice in postali člani MVM ter se zavezali, da se bodo zgledovali po Jezusu, Mariji in sv. Vincenciju. Ob tej priložnosti so sestre usmiljenke MVM-ju tudi podarile čudovit Marijin kip.

 

Vincencijev dan smo zaključili z ogledom filma o sestri Leopoldini Brandis, ustanoviteljici Marijinih sester. Vsem, ki so sodelovali pri projektu, gredo pohvale za ves vložen trud. Uspeli so nam približati to veliko ženo svojega časa. Morda zgolj en izsek iz filma, ki nazorno prikaže naravo te svete sestre. Ko ji je nekoč neka sestra izročila pismo, v katerem je tožila o svojih težavah, je Brandisova pismo vzela in – pozor – iz njega izrezala besedico »jaz«. Včasih je morda res zagledanost v nas same in naše težave vzrok naše žalosti.

 

Ko potegnemo črto, lahko z gotovostjo rečemo, da je srečanje članov Vincencijanske družine uspelo. Posebna zahvala gre pripravljalnemu odboru (s. Terezija Petrič HKL, s. Karmen Bastarda MS, Marko Jeromel CM), ki je srečanje organiziral. Lepo je bilo videti nekatere obraze, ki jih sicer vidimo bolj poredko. Bog daj, da bi nas sv. Vincencij še naprej povezoval!