Dragi člani in članice Vincencijanske družine,
Jezusova milost in njegov mir naj bosta vedno z nami!
Cerkev nam vsako leto podarja milostni dar, imenovan »advent«, ki nam na poseben način pomaga pripraviti srca in misli na božični čas. Ob razmišljanju o svetem Vincenciju Pavelskem kot »mistiku ljubezni« povabim nas vse, da meditiramo o neizpodbitnem in življenjsko pomembnem poslanstvu bolnih in starejših znotraj Cerkve in v svetu ter potemtakem tudi v naših družbah, združenjih, skupnostih, družinah in skupinah.
Če po eni strani (človeška) družba tako pogosto obravnava bolne in ostarele kot neuporabne za razvoj svetle prihodnosti in polne upanja za človeštvo, po drugi strani Jezus v Svetem pismu spreminja vse te predsodke ter bolnim in starejšim daje privilegirano vlogo v poslanstvu, ki mu ga je zaupal Oče, da pritegne vsa ljudstva k sebi in k svojemu srcu, da bi Božje kraljestvo postalo resničnost.
Ta svetopisemski preobrat izhaja iz radikalnega razlikovanja glede tistega, kdo je pravzaprav postavljen v središče. Kdo daje polni smisel našemu življenju, temu, kar počnemo, čemur posvečamo svoje darove in talente? Kdo je končni vir sreče in veselja? Na prvem mestu ni človek, ampak Bog.
Družba postavlja pogosto v središče človeško osebo, v kolikor je oseba fizično in psihično dobičkonosna. Bog nima mesta ali, če ga že ima, je na tretjem ali četrtem mestu, odvisno od sebičnih pogledov posameznika. Logičen zaključek je, da v nekem trenutku postanejo bolni in starejši, kot ponavlja papež Frančišek, »izključeni iz naših družb« (prim. Fratelli tutti, Vsi bratje, 19-20, 278), ki niso več koristni in ne prispevajo k svetli prihodnosti, polni upanja za človeštvo.
Sveti Vincencij večkrat govori o vlogi bolnih:
»Večkrat sem že rekel in ob tej uri ne morem, da ne bi tega še enkrat ponovil, da moramo na tiste, ki trpijo zaradi bolezni v Družbi, gledati kot na blagoslov iste Družbe in hiše; kar moramo šteti za toliko bolj resnično, ker je naš Gospod Jezus Kristus ljubil to stanje stiske, skozi katero je sam hotel preiti in je postal človek, da bi trpel« (Coste XII, 29-30. Konf. 184 »O dobri rabi slabosti«, 28. junija 1658).
»Bogu smo dolžni hvalo za to, da so po njegovi dobroti in usmiljenju v Družbi slabotni in bolni, ki svoje slabosti in trpljenje tako vdano prenašajo, da so za nas šola potrpežljivosti, kjer se učimo vseh kreposti. Zahvalili bomo Boga, da nam je dal take sobrate. Že mnogokrat sem rekel in moram še reči, da moremo bolnike v Družbi smatrati za blagoslov Družbe.« (Coste XI, 73. Nagovor o koristi in prenašanju bolezni).
»Toda v Družbi, ubogi Družbi!, oh, naj ne bo nikoli dovoljeno nič posebnega ne v hrani ne v obleki. Bolne, uboge bolnike vedno izvzamem! Da bi jih spremljali, bi bilo treba prodati celó cerkvene kelihe. Bog mi je dal veliko naklonjenosti do njih, zato ga prosim, naj ta isti duh podari Družbi.« (Coste XII, 410. Konf. 220, O uboštvu, 5. dec. 1659).
Papež Frančišek v svojem sporočilu ob prvem svetovnem dnevu starih staršev in starejših citira »svetega starca, ki še naprej moli in dela za Cerkev«, zaslužnega papeža Benedikta XVI.: »Molitev starejših lahko varuje svet, ki mu pomaga morda bolj odločno kot aktivizem mnogih«. Papež Frančišek dodaja: »To je rekel skoraj ob koncu svojega pontifikata leta 2012. Kako lepo! Vaša molitev je zelo dragocen vir: to so pljuča, brez katerih ne moreta ne Cerkev ne svet.«
Papež tudi zatrjuje: »Za poslanstvo oznanjevanja evangelija ni upokojitvene starosti« in opredeljuje poklic starejših: »Ohranjati korenine, prenašati vero na mlade in skrbeti za najmlajše« (Sporočilo ob 1. svetovnem dnevu starih staršev in starejših, 25. julij 2021).
Papež Frančišek je med vrsto katehez o družini dejal: »Starejši so modra rezerva našega ljudstva! […] Prebuditi moramo kolektivni občutek hvaležnosti, spoštovanja in gostoljubja, da se bodo starejši počutili kot živi del svoje skupnosti.« Skupnost, ki ne zna izkazovati spoštovanja in naklonjenosti do starejših, »je zlobna družba. Cerkev, zvesta Božji besedi, ne more prenašati take degeneracije«.
»Kjer starejšim ne izkazujejo časti, ni prihodnosti za mlade.« Še več: »Starejša oseba ni tujec. Stara oseba smo mi, v krajšem ali daljšem času, a še vedno neizogibno, čeprav o tem ne razmišljamo. In če se naučimo dobro ravnati s starejšimi, bodo tudi z nami ravnali enako« (Papež Frančišek, splošna avdienca, sreda, 4. marca 2015).
Vincencij je razumel ta načela. V Splošnih pravilih, prvih Konstitucijah Misijonske družbe, piše:
»Med deli, ki jih je Kristus izvrševal in pogosto priporočal tistim, ki jih je pošiljal v svoj vinograd, je bilo eno izmed najpomembnejših to, da je skrbel za bolnike, zlasti za uboge, in jih obiskoval; zato naj ima Družba posebno skrb, ne samo domače, marveč tudi zunanje.« (Sp VI, 1). »Kjerkoli pa bolnika obiščejo, doma ali zunaj, naj ne gledajo v njem človeka, marveč Kristusa, ki zatrjuje, da se ta ljubezen njemu izkazuje.« (Sp VI, 2).
Sveti Vincencij je tudi sam nagovoril bolne z naslednjimi besedami:
»Tudi naši bolniki naj se zavedajo, da niso samo zato v bolniški sobi in postelji, da bi se zdravili, ampak tudi zato, da bi druge vsaj z zgledom učili krščanskih kreposti, zlasti potrpežljivosti in vdanosti v Božjo voljo. Tako bodo vsem, ki jih obiskujejo in jim strežejo, »prijeten vonj« Kristusov, tako da se bo v slabosti izpopolnjevala njihova krepost.« (Sp VI, 3).
V tem adventnem času naj vsi v svojih skupnostih, družinah in skupinah vedno bolj odkrivamo »živi zaklad«, kar so naši bolni in starejši. So živa Jezusova prisotnost med nami. Oni so Jezus, kateremu dolgujemo vso svojo ljubezen ter vso skrb, ki jim jo lahko človeško ponudimo. Ostajajo naši učitelji, naši vzorniki in naša podpora pri gradnji svetle prihodnosti, polne upanja, saj nam Jezus po njih govori in nam kaže, na katerih temeljih smo povabljeni, naj gradimo svoje sanje, upe in cilje. Ne smemo podlegati miselnosti nekaterih področij društva, ki stare in bolne obravnavajo kot družbene odpadke: ko mine bežni trenutek veselja, ostanejo le žalost, razočaranje in razočaranje ter nesmiselno življenje.
Ko je Vincencij postal »mistik ljubezni«, je po Jezusovem zgledu razumel in živel odnos z bolnimi in ostarelimi.
Naj nas ta adventni čas povede vedno bolj v globine Jezusovega sporočila o bolnih in starejših, da bomo, ko se pripravljamo na praznovanje rojstva našega Odrešenika, lahko z njimi gradili svetlo prihodnost, polno upanja v luči njegove prisotnosti.
Vaš brat v sv. Vincenciju
Tomaž Mavrič CM
generalni superior