Na god sv. Andreja je prav, da se spomnimo našega neustrašnega misijonarja, ki nosi ime po enem izmed prvih apostolov – lazarista Andreja Tumpeja (1886–1973). Po mašniškem posvečenju in kratkem delovanju v avstrijskem Gradcu je bil poslan v Carigrad – kraj, kjer so najprej našle svoje mesto relikvije njegovega zavetnika – za učitelja verouka na avstrijski gimnaziji. Po vrnitvi v domovino in delovanju na različnih postojankah je leta 1929 odšel v Beograd, kjer je deloval skoraj 20 let in kjer je postal prvi župnik novoustanovljene župnije sv. Cirila in Metoda na Čukarici.
In prav v to beograjsko obdobje se danes vračamo. Kjerkoli že je deloval, je duhovnik Tumpej pomagal trpečim in preganjanim. Tako je med 2. svetovno vojno na Čukarici sprejel več preganjanih slovenskih družin. Večkrat je bil v življenjski nevarnosti, ker je pomagal preganjanim judovskim družinam. Mnogim je rešil življenje, tudi s ponarejenimi dokumenti. Ko je nacistična oblast v Beogradu to odkrila, ga je aretirala in zaprla z obtožbo, da dela za komuniste. Pretila mu je celo smrtna kazen. Posredovanju sester usmiljenk in vatikanski diplomaciji se lahko zahvali, da ji je ušel.
Tako je leta 1941 pomoč nudil tudi neki judovski družini, ki ji je pretila smrtna nevarnost. Šlo je za mamo Antonijo Kalef in njeni hčeri Rahelo in Matildo, ki jim je pomagal tako, da so lahko za določen čas našle zavetišče oz. skrivališče pred nacisti v njegovem župnišču. Priskrbel jim je tudi lažne dokumente. Ena izmed hčera po imenu Rahela Kalef je po življenjsko nujnem ‘preimenovanju’ kar naenkrat postala Breda Ograjenšek. Po vojni je postala primadona beograjske opere. Iz hvaležnega spomina na rešitelja Tumpeja je ohranila pridobljeno ime Breda, povrnila pa je svoj prvotni priimek Kalef. Tako je velika operna pevka srbsko-judovskega rodu javnosti poznana po imenu Breda Kalef. Tumpej je podobno kot to družino skušal rešiti še več družin, a vedno mu žal ni uspelo.
Vredno je omeniti besede velike umetnice o njenem rešitelju: »Gospod Tumpej je bil naravnost fantastičen. Resnično je bil enkraten človek. Bil je človek – bolj kot kar koli drugega. Ne duhovnik, ampak človek, pravi človek. Poglejte, zelo dobro je vedel, da sva s sestro lačni, hrana pa je bila v tistih razmerah seveda strogo odmerjena. In vendar si je ob vsakem obroku od ust odtrgal kak grižljaj in nama potem prinesel rezino kruha več ali – tu in tam – celo kak košček kolača. … Bil je globoko moralna oseba. Od njega sem se naučila, da smo vsi ljudje enakovredni. Naučila sem se tudi, da je, kadar koli le moreš, treba pomagati tistim, ki so se znašli v stiski. In da je ljubezen do bližnjega tisto pravo vodilo, po katerem velja ravnati svoje življenje.«
Breda Kalef se je zaobljubila, da bo storila vse, kar je v njeni moči, da bi ime pokojnega Andreja Tumpeja vpisali na seznam pravičnih med narodi. Šlo je za dolg in zapleten postopek, a po letih prizadevanj ji je naposled uspelo. Tako je bil Tumpej razglašen za »slovenskega pravičnika« in je eden izmed sedmih Slovencev na tem seznamu. Gre za častni naziv in posebno priznanje države Izrael. Od leta 1963 ga podeljuje izraelski muzej holokavsta Yad Vashem tistim Nejudom, ki so se tudi za ceno lastnega življenja postavili po robu nacističnemu nasilju in preprečili poboje ljudi judovskega porekla.
Sklenimo spomin na pokojnega sobrata Andreja Tumpeja z mislimi ljubljanskega pomožnega škofa Stanislava Leniča ob njegovem pogrebu: »Kadarkoli smo se z njim srečali, smo čutili, da iz njega veje poseben žar, nek poseben ogenj. On ni bil povprečen duhovnik, on je bil duhovnik z vsem srcem. Z vsem žarom svojega srca je skušal služiti na najboljši način svojemu Bogu in svojim bratom.«
(Viri: Operna diva, ki jo je rešil slovenski Schindler – Radio Prvi (rtvslo.si) , Slovenski Schindler iz Beograda (vecer.com))