
Anton Friderik Ozanam se je rodil 23. aprila 1813 v Milanu kot peti od štirinajstih otrok Antona Ozanama. Njegov oče je služil v Napoleonovi vojski. Po padcu republike je delal kot vzgojitelj, trgovec in zdravnik. Leta 1815 se je družina preselila v Lyon, kjer se je začel šolati. Tu je nanj močno vplival eden od njegovih profesorjev, opat Noirot, ki ga je uvedel v katolištvo
Leta 1832 je odšel v Pariz študirat pravo, kjer je živel pri družini André-Marie Ampère, ki ga je seznanila s François-René de Chateaubriandom, Jean-Baptistom Henrijem Lacordairom, Charlesom de Montalembertom in drugimi francoskimi katoliškimi intelektualci. Med študijem je sodeloval pri različnih časopisih, zlasti pri Tribune Catholique, ki se je od 1. novembra 1833 imenoval L’Univers.
V tem obdobju je organiziral številna predavanja o zgodovini. Ko ga je nekdo vprašal, zakaj se zanima za preteklost, ko pa je toliko revnih ljudi, ki jim je treba pomagati, se je njegovo življenje usmerilo v pomoč najbolj ubogim. Tako je aprila 1833 skupaj z nekaterimi prijatelji, ki so bili tako kot on župljani pariške cerkve Saint-Étienne-du-Mont, sprejel odločitev o ustanovitvi majhnega društva, ki se je posvečalo pomoči revnim in je dobilo ime Konferenca ljubezni. Leta 1835 se je postavila pod zaščito sv. Vincencija Pavelskega in se preimenovala v Društvo sv. Vincencija Pavelskega, ki je še danes ena največjih katoliških dobrodelnih organizacij.
Leta 1836 je diplomiral iz prava, leta 1838 pa iz književnosti z diplomsko nalogo o Danteju, ki je bila podlaga za eno njegovih najpomembnejših del. Naslednje leto je bil imenovan za profesorja gospodarskega prava v Lyonu, leta 1840 pa za docenta za tujo književnost na Sorboni. Nato se je ustalil v Parizu, kjer je začel intenzivno akademsko in novinarsko kariero. Junija 1841 se je poročil z Amelijo Soulacroix, doma iz Lyona. Na medenih tednih je obiskal Italijo. Iz tega zakona se je leta 1845 rodila hči.
Leta 1844 je bil imenovan za profesorja tuje književnosti na Sorboni. Kljub številnim obveznostim ni prenehal redno obiskovati ubogih kot član Družbe sv. Vincencija. Med revolucijo leta 1848, ki ji je nasprotoval, se je za kratek čas vrnil k novinarstvu in bil med ustanovitelji časopisa Ere Nouvelle in drugih revij. Leta 1853 je zbolel, odstopil od svojih univerzitetnih dolžnosti in odšel v Italijo, da bi si pomagal. Na povratku je umrl v Marseillu, verjetno zaradi težav z ledvicami. Veliko njegovih del je bilo objavljenih posthumno. Janez Pavel II. ga je razglasil za blaženega 22. avgusta 1997 v pariški katedrali Notre-Dame med 12. svetovnim dnevom mladih.
Katoliška Cerkev je za namene beatifikacije štela za čudežno ozdravitev Fernanda Benedetta Ottonija, osemnajstmesečnega brazilskega otroka, ki je zbolel za »hudo obliko difterije s slabšim splošnim stanjem«, ki se je zgodila v začetku februarja 1926 v kraju Novi Friburg v Braziliji. Zdravniški svet je 22. junija 1995 soglasno sklenil, da je ozdravitev znanstveno nerazložljiva. Teološki svetovalci so 24. novembra 1995 ocenili, da je bilo to dejstvo čudežno in posledica priprošnje takratnega častitljivega Friderika Ozanama.
Ozanam je sodeloval v glavnih socialnih gibanjih svojega časa, bil je zagovornik srečanja med katolicizmom in demokracijo ter se je zavzemal, da bi se Cerkev prilagodila političnim in socialnim razmeram, ki so nastale po francoski revoluciji. V svojih spisih je razlagal pomemben zgodovinski prispevek krščanstva k oblikovanju evropske družbe in zagovarjal stališče Katoliške Cerkve, ki je bila – nadaljujoč rimsko tradicijo – najpomembnejši dejavnik pri vključevanju barbarskega prebivalstva, ki je v Evropo vdiralo med migracijami, ki so zaznamovale konec rimskega imperija, in posledično pri ohranjanju grško-latinske kulture v srednjem veku.