Vincencijeva karizma: ljubezen do ubogih.
Nemogoče je razumeti, kako je mož, ki se mu ni nikamor mudilo, zmogel toliko dela. Kako je uspelo človeku, ki je bil kmečko oprezen in se zlepa ni odločil za kako stvar, obuditi toliko novih ustanov. Kako je bil lahko preprost »kmečki očanec« – to je ostal tudi kot duhovnik – dvorni svetovalec in je oblikoval toliko duhovnikov in škofov. Odgovor je jasen: korak za korakom je sledil Božji volji. To pa vedno s pripravljenostjo in ljubeznijo. Evangeljska usmerjenost sv. Frančiška Asiškega, apostolska zagnanost sv. Ignacija Lojolskega, blagost sv. Frančiška Saleškega, široka ljubezen apostola Pavla – vse to je bilo v njem, vse pa se je strnilo v karizmo: ubogi. Kdor se je zmožen vsega dati Božji službi, kdor v življenju išče samo Božjo voljo, kogar kakor na perutih nosi ljubezen, kdor išče Kristusa v duševnem in telesnem trpinu in siromaku – ta hodi po poti svetega Vincencija.
