3. oktobra 1926 je papež Pij XI., tako imenovani papež misijonov, razglasil Ghebre Mihaela za blaženega. Do danes je prvi afriški vincencijanski misijonar, katerega svetost je bila uradno priznana in potrjena.
Rodil se je kot koptski kristjan, zapustil dom in se podal v samostansko življenje. Po verskem izobraževanju in poklicu je z dovoljenjem predstojnikov obiskoval knjižnice in samostane v Etiopiji. V tem času je iskal pristno Kristusovo osebo in tudi pravo Kristusovo Cerkev. Šele ko se je prepričal o trdnem nauku Katoliške Cerkve, je našel mir. Jasno in odločno se je odločil za Cerkev. Našel je vedrino in mir, ki ju je iskal že več desetletij. Ko je sprejel to odločitev, tedaj zaničevanje družine in posmeh prijateljev nanj nista imela nobenega vpliva. Dejansko je bil pripravljen prenašati preganjanje, da bi pridobil neprecenljiv biser, Jezusa Kristusa in njegovo Cerkev (Mt 13,44-46).
Justin de Jacobis, prav tako svetnik in član Misijonske družbe, ni samo sprejel Ghebre Mihaela v Katoliško Cerkev, ampak se je odločil, da ga bo spremljal in vodil. Po besedah papeža Frančiška je bil Justin De Jacobis pastir, ki je imel »vonj po ovcah«. Justin je bil sopotnik, ki je tako kot apostol Pavel oznanjal besedo in bil vztrajen; prepričeval je, grajal in spodbujal z vso potrpežljivostjo in s poučevanjem (2 Tim 4,2). Bil je prepričan o Ghebre Mihaelovi izobrazbi in 1. januarja 1851 ga je posvetil v duhovnika. Ko je Justin govoril o Ghebreju, je upravičeno dejal: »Kdo je bolj vreden prejeti sveti red? Počutim se blagoslovljenega, da sem prispeval k njegovemu povišanju v duhovništvo.«
Že od časov sv. Vincencija je bila služba za spodbujanje poklicanosti veliko pričevanje. Kljub temu pa so se našli člani Misijonske družbe, ki so neposredno povabili enega ali drugega, da se pridruži skupnosti. Najprej lahko rečemo, da je Justin de Jacobis dobro pričeval Ghebre Mihaelu; to je Mihaela verjetno spodbudilo, da je zapustil vrste škofijske duhovščine in postal član male Družbe.
Ko je Justin de Jacobis sporočil generalnemu superiorju tragično mučeniško smrt (29. junija 1858 – tri leta po dogodku), je dejal: »Tej podobi abesinskega mučenca Ghebre Mihaela sem dodal napis v latinščini, v katerem sem ga označil kot vincencijanskega klerika. Dejansko je bil le postulant, saj se je čas njegove poklicanosti lahko štel šele od trenutka, ko je začel obiskovati notranje semenišče; na določen datum je bil že v zaporu, v srcu pa je bil že del Družbe.«