Misijonska družba – lazaristi (Congregatio Missionis) je skupnost duhovnikov in bratov. Smo misijonska in apostolska družba. Poslani smo, da oznanjamo evangelij ubogim. Tako hočemo posnemati Jezusa Kristusa. Poudarjamo tudi skupno življenje; toda to ni cilj. Skupaj živimo, da bi mogli vztrajno in uspešno oznanjati evangelij. Trudimo se, da je naše skupno življenje sámo po sebi evangeljsko in kot tako že evangelizira.
Misijonska družba se že od svojega ustanovitelja sv. Vincencija Pavelskega in po njegovem navdihu priznava kot od Boga poklicana, da opravlja delo evangelizacije.
»Vincencij je skušal pritegniti čim več sodelavcev, bogatih in revnih, preprostih in imenitnih, da bi mogel v raznovrstnih potrebah čimbolj pomagati; potem pa je uporabljal vsa sredstva, da jim je vzbujal sočutje za revne, ki so bolj kot drugi Kristusova podoba; posredno in neposredno jih je spodbujal, naj pomagajo ubogim.« (Konstitucije CM. Rim 29. junija 1984)
Cilj Misijonske družbe je slediti Kristusu, oznanjevalcu evangelija ubogim. Ta cilj je dosežen, ko so njeni člani in skupnosti zvesti sv. Vincenciju tako:
– »da si z vsemi močmi prizadevajo navdati se s Kristusovim duhom«, (Sp I, 3) »da bi dosegli svojemu poklicu primerno popolnost« (Sp XII, 13),
– da se posvetijo evangelizaciji ubogih, zlasti najbolj zapuščenih,
– da pomagajo pri vzgoji duhovnikov in laikov ter jih vodijo k polnemu sodelovanju pri evangelizaciji ubogih.
Misijonska družba se uradno imenuje Congregatio Missionis (CM). Imenujejo jo tudi “lazaristi”, ker je nastala v samostanu sv. Lazarja v Parizu. V angleško govorečih državah so znani tudi kot “Vincentians”, v Španiji kot “Paúles” in v Latinski Ameriki kot “Vicentinos”.
Geslo Misijonske družbe: “Evangelizare pauperibus misit me” (Poslal me je oznanjat evangelij ubogim). 17. april 1625 označuje datum ustanovitve, ko so gospodje de Gondi – grofovska družina, kjer je Vincencij deloval kot kaplan – podpisali pogodbo z Vincencijem, s katero so mu dodelili vsoto, da bi mu omogočili ekonomsko vzdrževanje njegovega načrta Družbe.
Posebni namen, kot je razvidno iz uradnega imena, je opravljanje misijonov med ubogimi, zlasti med kmeti, ki so bili vsaj v času ustanovitve zelo zapuščeni. Takrat je sv. Vincencij spoznal, da se bodo dobri učinki misijonov kmalu izgubili, če jih ne bodo negovali dobri duhovniki, zato se je posvetil tej službi, najprej z duhovnimi vajami ordinandov, s torkovimi duhovniškimi konferencami in nato z ustanovitvijo in vodenjem škofijskih semenišč.
Skupnost, o kateri je sanjal sv. Vincencij Pavelski, je bila ob njegovi smrti leta 1660 živa resničnost. Med letoma 1625 in 1654 je bilo ustanovljenih 26 hiš, in sicer 19 v Franciji, štiri v Italiji, dve v Berberiji in ena na Poljskem.
Revolucija leta 1789 in skoraj opustošena Francija sta bili povod za večjo razširjenost misijonov po vsem svetu, na Bližnjem in Daljnem vzhodu, v Ameriki in Aziji. Posebej pomembno je bilo misijonarsko naseljevanje na Kitajskem.
Udejstvujemo se:
– na ljudskih misijonih po slovenskih župnijah,
– z vodenjem duhovnih vaj in izobraževanj v naših Misijonskih hišah,
– z vzgojo bodočih duhovnikov kot profesorji na Teološki fakulteti in v našem študentskem domu Vincencij,
– z dobrodelnostjo: revija Prijatelj, Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov, Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote, Marijanska vincencijanska mladina, Otroci Brezmadežne in Vincencijeva družina,
– s pastoralnim delom na župnijah v Sloveniji in diaspori (Hrvaška, Srbija) ter med izseljenci (Argentina, Kanada),
– v zunanjih misijonih: Madagaskar
Aktualnosti iz Misijonske družbe
Misijonska družba (CM) je »družba apostolskega življenja«. Občni zbori potekajo vsakih šest let. Družbo vodi generalni superior, ki prebiva v Rimu, pomagajo pa mu generalni vikar in štirje asistenti. Provincialni zbori potekajo vsaka tri leta. Sedanje konstitucije in statute je papež odobril leta 1984.
Misijonsko družbo sestavljajo duhovniki in bratje, ki so se z zaobljubami posvetili evangelizaciji ubogih. Sveti Vincencij je članom priporočal pet kreposti: ponižnost, preprostost, krotkost, zatajevanje in apostolsko gorečnost. To so notranje drže, ki so nujne za oznanjevanje evangelija.
