Odmev Franca Letonje CM iz Montreala (Kanada) na našo novo realnost
Z drugo polovico meseca marca letos je naše življenje z našimi medsebojnimi odnosi stopilo na posebno pot. Bolezen, virus, ki nas vse te mesece spremlja in zaznamuje naše življenje in delo, se je najprej kot neznan in nevaren opomin pojavila na Kitajskem v mestu Wuhan, kjer je mučeniške smrti umrl lazarist sv. Janez Gabriel Perboyre. Njemu naj bi priporočali sebe in svoje drage, da bi to preizkušnjo živeli tako, da bomo iz nje mogli izluščiti nekaj dobrega.
Na god sv. Martina (11. november.), ki »iz mošta naredi vin’«, je minilo leto dni, kar sem bil nazadnje v Torontu na obisku pri sobratih. Moja osama glede sobratov se je torej začela že več tednov pred prvimi opozorili nove bolezni.
V prvem valu širjenja virusa so bile cerkve za javno bogoslužje zaprte tako v Montrealu kot tudi drugod po svetu. Z rednimi mašami smo pričeli šele v začetku julija z dovoljeno udeležbo do 50 ljudi. Ta »otoplitev« je trajala le tri mesece, ko se je pojavil drugi val. Tokrat so cerkve odprte za javno bogoslužje z udeležbo do 25 ljudi.
Kdaj se bo epidemija končala, ne vemo. O posledicah in vplivih na življenje posameznika in skupnosti – tudi verskih – se že pojavljajo razmišljanja, ki niso ravno razveseljujoča. V prihodnost moramo kot verujoči gledati z upanjem, čeprav nekoliko zaskrbljeni. Če bomo ta čas osame živeli v duhu vere, nas bo mogel duhovno predramiti in nam pomagati k zavedanju, kako nemočni smo in da je za bolj normalno življenje in delo nujno potrebno poglobiti zaupanje v Božjo previdnost in pomoč.
Papež Frančišek je pred nedavnim rekel: »Predvsem molim, zelo veliko molim.« Te papeževe besede so kot spodbuda in vabilo k posnemanju. Če bomo lahko vsaj do neke mere ne le pritrdili tem papeževim besedam, ampak ga posnemali, bomo na pravi poti.
In kako jaz osebno preživljam ta »novi čas«? Prve tedne kot da se nisem mogel znajti. Najtežje je bilo ob nedeljah in praznikih – sam. Sam v cerkvi, sam pred Jezusom … Pogosto sem pomislil: Kako dolgo, kako …? Kaj naj naredim? Kaj bo z župnijo, če se bo to stanje nadaljevalo? Počasi sem se nekako privadil na to »novo normalnost«.
Nekateri duhovniki, župniki, so začeli s prenosom maš po internetu in drugih medijih. Sam se nisem mogel odločiti za kaj takega. Rekel sem si, da tisti, ki bi mašo v domačem jeziku z veseljem spremljali, nimajo ali pa ne uporabljajo novih sredstev komuniciranja. Starejši se težje privadi novim stvarem.
Uporabil sem pisano in govorjeno besedo. Nekajkrat sem vsem župljanom napisal pismo. Odzivi so bili lepi in polni hvaležnosti, da sem se jih spomnil. V dnevih okrog velike noči sem po telefonu poklical vse župljane in jim voščil praznike. Pa tudi med poletjem in na jesen vsak dan pokličem nekaj župljanov in jih tako »obiščem«. Težava je pri tistih, ki so v domovih, ker obiski niso dovoljeni in tudi po telefonu je nekatere težko obiskati.
Omenil sem že papeževe besede o molitvi. Kljub temu, da sem sam in da me kdo obišče le po telefonu, se trudim za redno molitev in tudi ob času, ki sem si ga določil. Morda posvetim molitvi kakšno minuto več, kot poprej, to Bog ve.
Škof nam je priporočil, naj maše, ki so jih ljudje naročili, opravimo sami in ljudem to tudi povejmo. Tudi to naročilo redno opravim. Toda maševati sam, brez udeležbe vernih, posebej še ob nedeljah je bil in je še izziv.
Od meseca marca pa do sedaj sem precej časa posvetil branju. Televizije ne gledam veliko. Novice se ponavljajo, novinarji pa vse vedo, kaj bi naj bilo narejeno v preteklosti in svojo modrost preprodajajo. Drugi programi so malo vredni ali nezanimivi. Tako mi knjige krajšajo čas.
Pred tem »novim normalnim«, ko sem šel v Toronto povprečno enkrat na dva meseca in včasih še vmes, smo se v tednih »osame« po telefonu bolj poredko slišali. V tem letu pa je glede tega nastala sprememba. Ne mine teden, da ne bi spregovoril s katerim od sobratov. Čeprav sam, sem morda več v stiku s sobrati kot poprej, ko sem jih občasno obiskal.
Od leta 1981 živim sam »v skupnosti«. Čeprav je to tako, pa vidim in doživljam razliko med prej in sedaj. Medsebojna povezanost, kar bi naj bilo v skupnosti nekaj samo po sebi umevnega, čeprav ni vedno in povsod tako, je nekaj, za kar bi si morali vsi in vsak posameznik vzeti k srcu. K temu nas spodbuja naša četrta zaobljuba, ne le da vztrajamo v Družbi, ampak da se trudimo, kolikor je v naši moči, da bi bila skupnost zares kraj, kjer se počutim doma, zaželen in sprejet ter da temu primerno živim in delam.
Zaobljube morda kdaj doživljamo in razumemo preveč subjektivno in pogojeno z željami in osebnimi načrti. V letošnjem poletju sem nekajkrat »trčil« v zaobljubo pokorščine. Kako prav mi je prišla tale misel: »Pokornost ne zatre nobene pobude ne občutka odgovornosti, temveč terja odrekanje vsakršni volji po moči, stremuštvu in oblasti,« kot je povedal brat Paul v knjižici Živeti puščavo.