Svetost, nebeški cilj, ki pa je globoko zakoreninjen v naših vsakdanjih izkušnjah, je srce papeževe apostolske spodbude »Gaudete et Exsultate«. Papež Frančišek nas z besedami, ki zvenijo kot himna, vabi, naj spoznamo, da je svetost dosegljiva vsakomur, ne le tistim, ki so kanonizirani na naših oltarjih. To je dostopna pot, ki se vije skozi majhne geste, vsakodnevno pozornost in ljubezen, ki postane konkretna v služenju drugim.
In kdo je bolje kot sv. Vincencij Pavelski utelešal to himno svetosti?
Njegovo življenje je bilo simfonija dobrodelnih del, živa izpolnitev papeževega poziva k svetosti brez meja, pričevanje, da svetost ni abstrakten ideal, ampak otipljiva resničnost, ki se gradi dan za dnem z dejanji ljubezni in predanosti.
Vincencij Pavelski se je rodil leta 1581 v odmaknjeni vasi v Landesu, starši pa so ga usmerili v cerkveni stan, ki je bil takrat za nižje sloje edini način družbenega napredka. V duhovnika je bil posvečen pri komaj 19 letih, njegovo življenje pa se je odločilno spremenilo, ko je po obdobju iskanja osebnih koristi doživel globoko duhovno spreobrnjenje. To spremembo je sprožilo srečanje s Pierrom de Bérullom, ki ga je uvedel v reformne kroge Cerkve na Francoskem.
Njegovo spreobrnjenje, ki se je zgodilo med letoma 1608 in 1617, je bilo postopno in ga je iz ambicioznega karierističnega človeka spremenilo v neustrašnega pastirja. Papež Frančišek nas v svoji apostolski spodbudi spominja, da je »svetost najlepša podoba Cerkve« (št. 9), in sv. Vincencij Pavelski je s svojo neutrudno predanostjo najbolj potrebnim zagotovo pokazal ta obraz.
Njegovo poslanstvo se je izoblikovalo, ko je med enim od svojih potovanj na posestva Gondi opazil zapuščenost revnih, ki jih je zanemarjala nevedna in neučinkovita duhovščina. To razodetje ga je spodbudilo, da je ustanovil Misijonsko družbo in pozneje skupaj s sv. Ludoviko de Marillac Družbo hčera krščanske ljubezni. Papež Frančišek poudarja, da »smo vsi poklicani biti svetniki, tako da živimo z ljubeznijo in vsak v svojem vsakdanjem poklicu pričujemo, kjer koli smo« (št. 14), in sv. Vincencij Pavelski je ta poziv živel vsak dan svojega življenja.
Njegova predanost ubogim in njegova vizija dobrodelnosti se skladata z besedami papeža Frančiška: »Svetost, h kateri te kliče Gospod, bo rasla z majhnimi koraki« (št. 16). Sv. Vincencij Pavelski je naredil veliko »majhnih korakov«, ki so skupaj tvorile morje dobrodelnosti in služenja. Imenujejo ga tudi »mistik dobrodelnosti«.
Duhovnost sv. Vincencija je temeljila na dveh temeljnih odkritjih: Kristus in ubogi. V Kristusu je videl misijonarja revnih, v Cerkvi pa uresničevanje tega poslanstva. Ta vizija se ujema z izjavo papeža Frančiška, da »ni mogoče razmišljati o svojem poslanstvu v svetu, ne da bi ga sprejemali kot pot svetosti« (št. 19).
Sv. Vincencij Pavelski je živel ponižno življenje, krepost, ki je, kot nas opominja papež Frančišek, bistvena za svetost: »Gospod zahteva vse, in to, kar podarja, je resnično življenje in sreča, za katero smo bili ustvarjeni« (št. 1). Ponižnost sv. Vincencija je koreninila v njegovi ljubezni do Kristusa in se je kazala v njegovem neutrudnem služenju ubogim.
Da bi v celoti razumeli svetost sv. Vincencija Pavelskega, je potrebno pogledati dlje od podrobnosti in razmišljati o celotnem razponu njegovega življenja. V podrobnostih ni mogoče vedno najti popolnosti, saj lahko tudi svetniki delajo napake. Vendar pa lahko njegovo pravo sporočilo vidimo v tisti podobi, ki odraža namen, da bi živel svoje življenje kot posnemanje življenja Jezusa Kristusa. To je močan poziv za vse nas, kot poudarja papež Frančišek: tudi mi smo poklicani, da celoto svojega življenja pojmujemo kot poslanstvo, da v molitvi poslušamo Boga in prepoznavamo znamenja, ki nam jih ponuja. Prav v razločevanju našega poslanstva in dovoljevanju Duhu, da v nas oblikuje tisto osebno skrivnost, ki lahko odseva Jezusa Kristusa v današnjem svetu, lahko sledimo zgledu sv. Vincencija Pavelskega in si prizadevamo za svetost.