V petek popoldne, 19. 11. 2021, smo se poslovili od našega vizitatorja Franca Rataja. V župnijski cerkvi sv. Jožefa nad Celjem je bila najprej pogrebna sveta maša, ki jo je ob somaševanju škofov in duhovnikov darovall ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore. Sveti maši je sledil pogreb pokojnega sobrata na celjskem pokopališču.
Objavljamo pridigo nadškofa Stanislava Zoreta.
Spoštovani sorodniki pokojnega duhovnika Franca Rataja, dragi sobratje lazaristi, spoštovani prijatelji, dragi bratje in sestre. Zahvaljujem se vam, da smo se zbrali ob oltarju, da se bomo s Kristusovo daritvijo nebeškemu Očetu za vse nas, Bogu zahvalili za življenje pokojnega gospoda Franca, obenem pa bomo kot kristjani tudi molili zanj, da bi bil po Božjem usmiljenju deležen »venca pravičnosti, ki mu ga bo dal Gospod, pravični sodnik. Pa ne le njemu, marveč vsem, ki ljubijo njegov prihod« (prim. 2 Tim 4,8).
V evangeljskem odlomku smo slišali Jezusa, kako vabi k sebi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.« Na to Jezusovo povabilo je v življenju večkrat odgovoril pokojni duhovnik. Kdo namreč v življenju ne doživlja bremena, za katerega se včasih zazdi, da je zanj pretežko, da ga presega. Koliko je bilo v življenju našega pokojnega takih trenutkov, ve samo Bog sam. Vemo pa, da vsak duhovnik na svoj način doživlja to, o čemer piše apostol Pavel v Drugem pismu Korinčanom: »V trudu in mukah, v pogostem bedenju, v lakoti in žeji, v pogostih postih, v mrazu in goloti. Poleg tega še vse, kar me dan za dnem zaposluje, skrb za vse Cerkve. Kdo je slaboten, ne da bi bil tudi jaz slaboten? Kdo pa se spotika, ne da bi tudi mene žgalo?« (2 Kor 11,27-29). Kam naj gre s svojimi preizkušnjami, kam naj gre z bremeni tistih, ki so mu zaupani, da bi jih zbiral, jih posvečeval in jim oznanjal?
In kam naj gre s svojo odgovornostjo za brate, ki mu je bila naložena pred tremi leti, ko je bil imenovan za vizitatorja Slovenske province lazaristov? Tudi bratje vedno predstavljajo skrb in ljubezen, veselje in preizkušnjo. Tudi z brati in vsem, kar bratje so, je stopal pred Jezusa v tabernaklju ter mu priporočal nje in sebe. Živel je Pavlovo misel: »Ti pa bodo v vsem trezen, pretrpi nadloge, opravi poslanstvo evangelista in izpolni svojo službo« (2 Tim 4,5).
Danes pa tudi s svojimi vprašanji ob njegovi smrti in s svojim žalovanjem ob slovesu od njega prihajamo pred Gospoda, ki je svojim učencem povedal, da je v hiši njegovega očeta veliko bivališč. Da odhaja, da jim pripravi prostor. In da bo zopet prišel in nas k sebi vzel, da bomo tudi mi tam, kjer je on (prim. Jn 14,2-3). Ob vseh vprašanjih prihajamo tudi s prošnjo, naj Gospod tudi ob pogrebu pokojnega duhovnika Franca utrdi našo vero v vstajenje: v Jezusovo vstajenje, v vstajenje pokojnega Franca in v naše vstajenje. Kajti on je »vstajenje in življenje« (Jn 11,25).
»Prejel sem od Gospoda Jezusa, da spričam blagovest o ljubezni Božji.« Ta misel je prevzela novomašnika Franca, ko je 13. julija leta 1975 obhajal novo mašo v Šentjurju. V glavni mašni prošnji smo rajnega duhovnika priporočili Bogu, ki ga je poklical v svojo službo, da bi zbiral njegovo ljudstvo in oznanjal evangelij. Kako blizu sta novomašno geslo in misel glavne mašne prošnje.
Duhovništvo se začne z Božjim klicem. Nobene človeške želje ali načrti ne morejo biti v korenini duhovništva. Duhovništvo je dar, čista milost, povabilo in poklicanost. Je odlikovanje, saj je znamenje Božjega zaupanja in dobrote. »Prejel sem od Gospoda Jezusa,« je pisalo na novomašni podobici pokojnega duhovnika. Obenem pa je vedno znova tudi spoznanje, skozi katerega so šli vsi Jezusovi učenci vseh časov, da imamo ta zaklad »v lončenih posodah, da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas« (2 Kor 4,7). »Da se … ne bi prevzel,« pravi apostol Pavel (2 Kor 12,7).
Sprejeti Božji klic pomeni nasloniti se na Jezusa, na njegov križ in na njegovo vstajenje. »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj« (Lk 9,23). Križi, ki jih je v življenju sprejemal gospod Franc, nam večinoma ostajajo skriti. Bili so del hoje za Jezusom in trdne vere v odrešujoče delovanje tistih naših križev, ki jih pridružimo Jezusovemu križu. S temi križi uresničujemo to, kar je ugotovil apostol Pavel: »Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev« (Kol 1,24).
Bolj pa je bil za vse nas viden njegov zadnji križ, križ njegove bolezni. Najbrž ni bil najtežji. Najtežji so tisti križi, ki se ne vidijo. Tisti križi, ki jih ljudje nalagamo drug drugemu. Vendar pa je bil križ bolezni zanj usoden. Ko sem ga zadnjič videl, sem ga vprašal: »Franc, kako je?« Odgovoril mi je: »Slabo. Težko je.«
S to besedo je v mojih očeh postal svetlejši. Nobenega leporečenja. Nobenega prepričevanja, kako je vse v najlepšem redu. Nobenega sprenevedanja nad boleznijo in nad vsem drugim, kar je nosil v duši. Iskrena beseda človeka, ki zna biti ponižen pred seboj in pred svojim Bogom, s tem pa tudi ponižen sam pred seboj in pred vsem, kar nosi in kar doživlja. Dragi gospod Franc, hvala ti za ta zgled ponižnega realizma.
Bil je član Misijonske družbe, katere posebna karizma je ravno oznanjevanje evangelija. To poslanstvo je drugi del njegovega novomašnega gesla: »Prejel sem od Gospoda Jezusa, da spričam blagovest o ljubezni Božji.« Pričevati za Božjo ljubezen najprej pomeni živeti iz te Božje ljubezni. Če namreč Božja ljubezen ne postane oznanjevalčevo življenje, srčika njegovega bivanja in delovanja, bo klonil ob prvih ovirah, na katere bo kot oznanjevalec naletel. Pavlova spodbuda Timoteju se mu bo zdela prezahtevna in neuresničljiva: »Rotim te pri Bogu in Kristusu Jezusu, ki bo sodil žive in mrtve, pri njegovi pojavitvi in njegovem kraljestvu: Oznanjuj besedo, vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah. Prepričuj, grajaj, spodbujaj z vso potrpežljivostjo in poučevanjem.« Vse to je pokojni gospod Franc živel in uresničeval v različnih krajih svojega duhovniškega služenja in oznanjevanja. Dragi gospod Franc, hvala ti za zgled zvestega in vztrajnega oznanjevalca.
Vsem sorodnikom in njegovim sobratom lazaristom izrekam sožalje ob smrti dragega duhovnika Franca. Ohranjajmo v sebi dediščino, ki nam jo je zapustil s svojim življenjem: dediščino ponižnosti in dediščino zvestobe v oznanjevanju.
Dobrega Boga prosim, naj bo usmiljen in naj izpolni hrepenenje, ki ga je v srcu nosil pokojni duhovnik Franc: »Kakor hrepeni jelen po potokih voda, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog. Mojo dušo žeja po Bogu, po živem Bogu … Stopil bom k Božjemu oltarju, k Bogu veselja moje radosti.« Dragi gospod Franc. S svojo smrtjo si se poslovil od oltarja daritve in žrtve. Naj te Jezus Kristus pridruži oltarju Božje slave.
In naj pri tem oltarju slave ne preneha tvoja molitev za vse, h katerim si bil poslan kot duhovnik, za vse, ki si jih nosil v srcu kot vizitator, za celotno Cerkev v Sloveniji in za nove duhovne poklice.
Naj Bo Gospod tvoj večni počitek. Amen.
