V krasnem vremenu in lepem ozračju medsebojnih odnosov smo se člani Provincialnega zbora srečali v ponedeljkovem dopoldnevu ter nato »sejali« do sredinega kosila, kot je bilo predvideno. V »živo« se nas je zbralo 15, od katerih je eden, g. Antonio Burja sodeloval »na daljavo«. Zaradi časovne razlike se je moral »vklapljati« v za nas dokaj nenavadnih jutranjih urah, a je to prilagajanje odlično obvladal.
Zaradi nepredvidljivih obveznosti se Provincialnega zbora ni mogel udeležiti g. Filip Vicić, bolezen pa je botrovala, da ni mogel sodelovati niti brat Jože Omrzu. G. vizitator Franc Rataj, ki ga je prav tako dohitela težka bolezenska preizkušnja, se je v svoji požrtvovalnosti pridružil zadnji dan, ko je vodil tudi somaševanje evharistične daritve ob sklepu Provincialnega zbora. Pred tem je ves čas namesto njega odlično vodil zborovanje vizitatorjev namestnik g. Marko Jeromel. Na podlagi pridobljenih bogatih pastoralnih spretnosti je vseskozi skrbel za pozitivno in sproščeno komunikacijo.
Glavna tematika tokratnega zasedanja so bili izzivi »identitete in poslanstva«, ki jih bo prihodnje leto obravnaval Občni zbor Misijonske družbe. V strnjeni obliki tako lahko povzamem naslednja težišča:
- Vincencijanska duhovnost in identiteta
Duh Kristusa spreminja človeka. Gre za vprašanje, v kolikšni meri živimo v skladu z evangelijem; kaj bi v tem trenutku naredil Kristus. Duh Kristusa postavlja v središče občestvo, evharistijo in posinovljenje, ki nam ga podarja Kristus. Občestvo je izraz, ki je utemeljen v telesu; Kristus kot organizem. Duh Kristusa vključuje vprašanje, kaj je Božja volja. Duh Kristusa torej kaže na potrebo po rehabilitaciji »communio« v tej smeri, da postavimo bolj v središče občestvenost s Kristusom.
Identiteta temelji na veselju in ne na strahu. Ko hrepenim po popolni pripadnosti s Kristusom, me ni strah in komuniciram ne iz strahu, marveč iz veselja in navdušenja nad občestvenostjo s Kristusom, kar izhaja iz našega temeljnega poslanstva: Oznanjati Kristusa (Lk 4,18). Ne nazadnje že sama beseda »evangelij« vključuje razsežnost prinašati veselje.
- Skupnost in poslanstvo
Dobro bo, če bomo med seboj bolj spoštljivo in pozitivno komunicirali, kar pomaga presegati boleče razlike, ki izhajajo iz osebnih življenjskih zgodb. Na tej podlagi bomo lažje gradili dimenzije subsidiarnosti in soodgovornosti, ki ju prežema vzajemnost. Dejstvo pa je, da vse to moremo dosegati le na podlagi skupnega konkretnega duhovnega temelja, ki je Kristus.
Skupnost, ki postavlja v središče hrepenenje po pripadnosti Kristusu, me vabi hkrati v skupnost in podpira pri delu na periferiji. Hrepenenje po pripadnosti je hrana, ki mi omogoča odhajanje na periferijo in preprečuje, da bi bilo delo na periferiji oddaljevanje od skupnosti. Ko se z veseljem vračam v skupnost, se z veseljem podajam tudi na periferijo. Pri tem je pomembnejše moje hrepenenje po pripadnosti občestvu, katere središče je Kristus, kot »udobno domovanje« v skupnosti. Smisel dela na periferiji je ne le učinkovitost, marveč da to delim s skupnostjo.
Ljubezen do Kristusa nedvomno osvetljuje službe, ki jih opravljamo. Prav tako so še vedno aktualne vse apostolske dejavnosti in smeri, ki jim sledimo že iz Vincencijevih časov. Ob tem velja pripomniti, da za te dejavnosti ni dovolj strokovna usposobljenost, marveč je pomembnejša prežetost s Kristusom. V tem kontekstu je premik v s Kristusom prežeto holistično obliko dela bolj nosilna kot zgolj na antropološki ravni temelječa strokovnost.
V središče našega delovanja se postavljajo izzivi, ki jih sveti papež Janez Pavel II. naslavlja s pojmom »nova evangelizacija«, ki obsega vse razsežnosti sodobnega uboštva. Nova evangelizacija nas vabi k »počlovečenju« najprej nas duhovnikov, potem pa tudi močno »razčlovečene« družbe. Za razliko od iskanja antropoloških »transhumanističnih« rešitev sveti papež Janez Pavel II. v središče postavlja Jezusa Kristusa, ki je edini Odrešenik. Je pa Jezus poslal oznanjat evangelij »po dva in dva«, ki se vedno vračata h Kristusu. Tu se ne razodene enosmerno propagiranje ideologije, marveč se preko njune medsebojne komunikacije konkretizira veselo oznanilo.
- Covid-19
Pandemija nas je »prisilila« k prevrednotenju življenja, saj smo bili postavljeni pred dileme, ki smo se jim dolgo izmikali. Številni odnosi so se okrepili, nekateri pa tudi »razpadli«. Hkrati smo bili izzvani k večji oznanjevalni ustvarjalnosti ter novim dimenzijam in oblikam komunikacije navznoter in navzven. V številnih primerih smo spoznali, da včasih fizična bližina ni tako pomembna, kot smo bili doslej prepričani, v drugih primerih pa smo tudi začutili, kako pomembna in dragocena je prav komunikacija s fizično bližino.
(besedilo: Stanko Gerjolj, fotografija: Katja Kovšca)
