Škof Gnidovec, verjetno prvi Slovenec, ki je na vrsti za beatifikacijo
po Slomšku in Grozdetu, je vseskozi v svojem življenju,
od same mladosti do dramatične smrti v Ljubljani, ustvarjal
vtis posebnosti med svojimi študentskimi tovariši, med profesorji
v Št. Vidu, med sobrati lazaristi in nedvomno tudi med
tedanjimi jugoslovanskimi škofi. Vtis posebnosti zaradi svoje
odmaknjenosti od drugih, zaradi svoje globoke zbranosti, zaradi
izjemnega obvladovanja v izražanju, zaradi stalnega intenzivnega
pogovora z Bogom, kar je bilo vsem bolj ali manj
jasno.
Vtis posebnosti zaradi svoje
odmaknjenosti od drugih, zaradi svoje globoke zbranosti, zaradi
izjemnega obvladovanja v izražanju, zaradi stalnega intenzivnega
pogovora z Bogom, kar je bilo vsem bolj ali manj
jasno.
Močno zasidran v svojem duhovnem svetu je deloval
navzven izredno avtonomno, prost splošno sprejetih vzorcev
vedenja, svoboden in nepogojen v svojem mišljenju. Zanj je
imela edino veljavo beseda evangelija in avtoriteta Cerkve.
Včasih je dobila ta avtonomija v vedenju oblike ljubke
originalnosti, če ne že kar čudaštva. Izredno simpatičen in
pesniško obarvan se mi zdi prizor, ko je bil mladi lazarist
Gnidovec, potem ko je spovedal kaznjenke v Begunjah na
Gorenjskem, povabljen, da prisede na voz, ki naj ga popelje
do bližnje železniške postaje Potoče. Ko na voz, preden furman
požene konje, prisede h Gnidovcu še sestra prednica,
le-ta skoči z voza in se peš poda proti železniški postaji, ker
ne prenese bližino ženske, in se verjetno sprašuje, kaj si bodo
ljudje mislili, ko bodo videli skupaj ta nenavadna potnika:
mogočna usmiljenka z belo plapolajočo korneto in drobni
duhovnik v črnem talarju. Izredno simpatična reakcija sestre
prednice, ki veliko pove o Gnidovcu: »Vsak angel je strašen!«
Zanimivo, da se prav s to mislijo začne prva »devinska
elegija« nemškega pesnika Rainerja M. Rilkeja: »Vsak angel
je strašen. Recimo, da bi me eden od njih kar na lepem objel:
skoprnel bi ob njem, ki biva močneje. Kajti lepota je le še
znosni začetek strašnega.«
»Vsak angel
je strašen. Recimo, da bi me eden od njih kar na lepem objel:
skoprnel bi ob njem, ki biva močneje. Kajti lepota je le še
znosni začetek strašnega.«
Takih epizod je v Gnidovčevem življenju še nekaj. V njih se
kaže človek, ki ima trdne vzgibe ravnanja v svoji notranjosti,
neodvisno od zunanjega sveta. Gnidovec je daleč od vsake
črednosti.
Sicer pa ta skrivnostni, odmaknjeni Dolenjec iz Suhe krajine,
ki nosi v sebi bogat notranji svet, pokaže vso svojo veličino
in svetostno vztrajnost kot škof na tedanjem jugoslovanskem
jugu. Če je kje pravi »Balkan« v slabem pomenu besede,
je to v na novo osvobojenih ozemljih izpod turškega jarma,
kjer težko sobivajo pravoslavni Srbi, narodno nepriznani
Makedonci, muslimanski Albanci, in med njimi otoki katoliških
Hrvatov ter na novo priseljenih Slovencev, predvsem
iz zasedene Primorske. Biti pastir tej raznoliki čredi manjšinskih
katoličanov sredi pravoslavnega in muslimanskega
sveta, ko jo ne odlikuje ravno zakon medsebojne ljubezni,
terja nadčloveške napore in junaške kreposti. Psihologijo mučenca.
Gnidovec je to zmogel. Petnajst let se je brez zadržka
razdajal vsem, postal »vsem vse«, kot si je zapisal v svoje
škofovsko geslo. Mili, potrpežljivi, ponižni, skromni pastir
svoje razkropljene katoliške črede, svetel zgled pravega kristjana
muslimanom in pravoslavnim. Kot odgovorni cerkveni
dostojanstvenik je znal pokazati tudi brezkompromisno
odločnost, ko je šlo za pravice svojih vernikov. Ne samo, da
se je pogumno postavil po robu proti vsakemu poskusu, da bi
katoličane zvabili v okrilje srbske pravoslavne Cerkve; zanje
je zahteval tudi pravico do bogoslužnih prostorov. Ko so se v
skopski stolnici oktobra 1934 zbrali generali in guvernerji za
spominsko slovesnost po umorjenem kralju Aleksandru, jim
je javno vrgel v obraz nespoštovanje volje pokojnega kralja,
ki je bil škofu obljubil nemoteno delovanje na svojem področju,
vključno z gradnjo novih cerkva.
Vsak svetnik je skrivnosten. To, kar se vidi navzven – njegovo
obnašanje, njegove besede, njegovi odnosi z drugimi,
njegovo delo – vse to je samo vrh ledene gore. Vse drugo –
bistveno – je utopljeno v skrivnostno sfero, kjer se odigrava
njegov odnos do Boga. In to nam je po večini prikrito. Pri
Gnidovcu se je razodevalo na zakrit način, ko je ure in ure
preklečal pred tabernakljem v tihem pogovoru s svojim Bogom.
O vsebini tega pogovora ni govoril z nikomer. In vendar
je tu srž, bistvo njegovega življenja. Vir njegove pastirske
gorečnosti, njegovega skrajno asketskega življenja, njegove
brezmejne ljubezni do vseh.
Vir njegove pastirske
gorečnosti, njegovega skrajno asketskega življenja, njegove
brezmejne ljubezni do vseh.
Slovenska Cerkev ga je podarila tedanjemu jugoslovanskemu
jugu. Škof Gnidovec je njeno najlepše darilo in njena
najbolj dostojna podoba med južnimi brati.
dr. Franc Rode CM
