Dočakal jih je šestinosemdeset. Rodil se je 12. 4. 1934 v Gornjem Globodolu v župniji Mirna Peč. Tonetova življenjska pot ni bila lahka. Oče in mati sta izgubila življenje ob italijanskem bombardiranju globodolske doline (žal po »rdečem« naročilu). Šest otrok je osirotelo na isti poletni dan leta 1942. Najmlajši, še dojenček, je ostal živ v naročju ubite matere. Težki časi in žalostni spomini. Trdo delo mu ni bilo tuje, saj je že kot otrok moral poprijeti za kmečka dela na domačiji. Osnovno šolo je obiskoval v domači vasi in v Mirni Peči, vendar nepopolno zaradi vojne. Tiha želja, da bi postal duhovnik, je počasi dozorevala. Zato je iskal možnosti za nadaljnji študij. Dve leti se je vozil v Novo mesto in obiskoval gimnazijo, nato pa je dve leti prebil v liceju v Djakovu.
Leta 1957 je vstopil v Misijonsko družbo lazaristov, vendar je noviciat v Beogradu moral prekiniti zaradi vojaškega roka, ki ga je odslužil v Varaždinu. Tam je bilo več bogoslovcev. Za enega je sicer vedel, vendar se še nista poznala, zato je iznajdljivo pritegnil njegovo pozornost in se mu dal spoznati tako, da je zažvižgal slovensko velikonočno pesem; od tedaj sta ostala prijatelja. Bogoslovje je študiral v Zagrebu, kjer je prejel vse nižje in višje redove, v mašnika pa ga je posvetil kardinal Šeper (1965).
Rad je prihajal v rojstni kraj. Neke jeseni smo bili bogoslovci povabljeni k njim na trgatev. Njihov vinograd na Golobinjeku je zahteval vztrajno delo in prizadevno skrb, preden je žlahtna kapljica prišla v zidanico. Pa se je zgodilo, da je Tone od domačega vinograda prispel v Gospodov vinograd. Trud je bil nagrajen z duhovništvom.
Razmeroma kratek čas je deloval v Šmartnem ob Savi pri bogoslovcih. Na Mirenskem Gradu mu je bila zaupana odgovornost za noviciat. Po kratkem bivanju v Šentjakobu ob Savi je spet prišel v Šmartno, kjer je bil hišni predstojnik, provincialni svetovalec in podravnatelj Marijinih sester. Kratko je bil spet ravnatelj noviciata v Beogradu in nato kaplan v Celju. Ko je prišel na Mirenski Grad (1972), je začel s svojim priljubljenim poslanstvom, z ljudskimi misijoni. Tedaj je bil prvič na misijonu z vizitatorjem Francem Jerebom v Zibiki. S tem delom je nadaljeval v Ljubljani, zlasti pa v Šmartnem ob Savi (1974-1984) in nato spet na Mirenskem Gradu (1984-2005).
Skupaj se mu je nabralo nekaj več kot 150 misijonov, vendar je misijon včasih zajel dve župniji ali celo tri. Redno so bili z njim sobratje – lazaristi, večkrat pa salezijanec Janez Jenko (23) in jezuit p. Grošelj (5). Po enkrat so skupaj oznanjali: jezuiti p. Vider, p. Markelj in p. Šetar, frančiškan p. Grčar ter škofijski duhovniki R. Lešnik, J. Kragelj in M. Berce. Z vsemi je zgledno sodeloval. Tudi podpisanega je uvedel v misijonsko delo (12). Tako imenovanih ponovitev misijona je opravil 64; trajale so tri dni do en teden. Tako se je zvrstilo lepo število župnij na Slovenskem, kjer je misijonaril Anton Pust. Z nasmehom je sprejel šalo na račun svojega priimka, ko je neki župnik ob njegovem prihodu na misijon naročil gospodinji: Hitro pripravite krofe, Pust je tukaj! Pa ni bil pustni torek.
Njegovo drugo področje dela je bilo pisateljevanje. V svojih knjigah in brošurah – skoraj trideset jih je – je obravnaval in predstavil zgodovino posameznih krajev in župnij, tudi domačo Mirno Peč. S posebno pieteto se je poglabljal v žalostno usodo pobitih v različnih krajih. V obširen zbornik »Palme mučeništva« je prispeval pomemben delež, pa tudi v drugih publikacijah je sočutno odkrival tisto, kar je moralo biti dolga leta skrbno prikrito. Nikjer ni niti sledu o maščevalnosti, ampak le resnicoljubnost in sočutje nad trpljenjem nedolžnih. Poglobil se je tudi v zgodovino nekaterih naših skupnosti v provinci in predstavil delo sobratov.
Svoje delovanje – na misijonih in v pisanju – je vključeval v vsakdanjo sveto mašo. Pri tem je bil »zdravo pobožen«. Ko sem prihajal v Ljubljano, sva v lepi kapeli na Maistrovi večkrat somaševala. »Boš ti vodil?« me je vprašal. »Ne,« sem odvrnil, »kar ti bodi ta glavni.« Spomnil sem ga na zapis škofa dr. Smeja, ki je pred leti povedal, da je ostareli duhovnik Horvat v Kanadi dobil dovoljenje za hišno kapelo. Ob vratih je pritrdil tablico z napisom: »Pristopi, Božji duhovnik, in opravi sveto daritev tako, kakor da je prva, edina in zadnja v tvojem življenju!« Duhovita in duhovna spodbuda za mašnika, pa tudi vernika.
Dokler je mogel, je bil rad na pastoralno uslugo po župnijah. V zadnjih letih pa je telesno opešal, vendar je z zanimanjem in molitvijo spremljal dogajanja v Cerkvi in po svetu, zlasti prek Radija Ognjišče.
Misijonar Anton Pust je bil zares »duhovnik s srcem«. Po nekaj dneh nezavestnega stanja je izdihnil 1. 8. 2020 v Kliničnem centru. Naj v miru počiva med sobrati na ljubljanskih Žalah, kjer je bil grob škofa Gnidovca (od leta 2010 v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru), o katerem je napisal šmarnice.
Jurij Devetak, lazarist