Frančišek Regis Clet se je rodil v Grenoblu v Franciji 19. avgusta 1748 kot deseti izmed petnajstih otrok. 18. marca 1771 je naredil zaobljube v Misijonski družbi in bil leta 1773 posvečen v duhovnika. Postal je profesor moralne teologije v škofijskem semenišču v Annecyju. Zaradi obsežnega znanja so mu rekli »živa knjižnica«. Leta 1788 se je kot zastopnik lyonske province udeležil volitev novega vrhovnega predstojnika Misijonske družbe. Ta je kaj hitro spoznal njegovo globoko pobožnost in bistrega duha. Zadržal ga je v Parizu in mu zaupal vodstvo ravnatelja novincev v matični hiši. Tiho življenje in delo je uničila francoska revolucija. Prva njena žrtev je bila pariška hiša misijonarjev pri sv. Lazarju. Ponoči 13. julija 1789 so jo izropali in razrušili. Četudi se je divjanje pozneje nekoliko umirilo, so člani Družbe, razkropljeni na vse strani, zaslutili, da jim v domači deželi ne bo mogoče delovati. Frančišek Regis Clet je zato prosil vrhovnega predstojnika, naj mu dovoli oditi v misijone na Kitajsko. Le-ta je šele na njegovo ponovno prošnjo s težkim srcem ugodil njegovi prošnji.
Na ladjo se je vkrcal 2. aprila 1791. Za pot na Kitajsko mu je bilo potrebno kar šest mesecev vožnje po morju in mesec dni po kopnem. Eno leto je deloval v pokrajini Kiangsi. Ni hotel prehitro krščevati, češ da je treba pogane na krst temeljito pripraviti. Nato so ga poslali v pokrajino Hukuang, kjer je ostal vse do svoje mučeniške smrti. Kristjani v tej pokrajini so bili zelo revni in Frančišek je z njimi delil revščino. Stanoval je v borni koči, ki jo je imenoval »slamnati grad«. Kmalu je ostal v obširni pokrajini sam in zelo oslabel. Razmere na Kitajskem so bile tedaj zelo hude, kristjanom nenaklonjene. Misijonarji so samo skrivaj mogli opravljati svoje delo. Frančišek Regis Clet je goreče skrbel za svojo čredo in k temu vzpodbujal tudi sodelavce; bil je učitelj in svetovalec sobratom. Krasile so ga kreposti pravega misijonarja: preprostost, ponižnost, krotkost, zatajevanje, gorečnost za duše. Veliko je trpel, duševno in telesno, a je vse prenašal potrpežljivo in vdano. Že v življenju je užival sloves svetosti.
Mnogi so se zatekali k njemu po pomoč. Pripovedovali so o čudežih, ki so bili sad njegovih molitev. Imel naj bi tudi dar prerokovanja. Leta 1818 je prišlo do novega hudega preganjanja prav v pokrajini, kjer je deloval. Njegovega tovariša, kitajskega misijonarja Kona, so kmalu prijeli, Frančišek pa se je uspešno skrival še pol leta. Umikal se je po gozdovih in prebival v votlinah. Končno je v pokrajini Honan našel zavetje pri neki krščanski družini. Pa tudi zanj se je našel Judež. Izdal ga je bivši krščanski učitelj, ki ga je moral misijonar zaradi slabega življenja večkrat posvariti. Preganjalci so starega misijonarja vklenjenega odpeljali v mesto, kjer ga je mandarin zelo mučil. Potem so ga odpeljali v glavno mesto pokrajine. Vlačili so ga od sodnika do sodnika in hudo mučili. V stalni goreči molitvi je našel moč za trpljenje. Nazadnje so ga zaprtega v leseni kletki odpeljali v Učangfu. S krvjo oblitega in skrajno izmučenega so vrgli v ječo. Kristjane, ki so bili v isti ječi, je tolažil, spodbujal k stanovitnosti in jih spovedoval. Bog jim je naklonil celo to milost, da so večkrat prejeli sv. obhajilo, ki jim ga je na skrivaj prinesel kitajski duhovnik.
Frančiška Regisa Cleta so obsodili na smrt. 18. februarja 1820 so prišli ponj v ječo. Poprosil je še za trenutek, da se na tihem pogovori z misijonarjem Konom. Še enkrat je prejel od njega sveto odvezo in radosten odšel na morišče. Zunaj mesta so ga privezali na križ in zadavili z vrvjo, vendar tako, da so vrv dvakrat popustili. Šele ob tretjem zategu je misijonar izdihnil.
Med blažene ga je 27. maja 1900 prištel Leon XIII., med svetnike pa 1. oktobra 2000 Janez Pavel II. Njegovo telo so leta 1869 prepeljali v misijonsko hišo k sv. Lazarju v Parizu, kjer počiva v kapeli nasproti grobu sv. Janeza Gabrijela Perboyrja.
