Justin de Jacobis se je rodil 9. oktobra 1800 v mestu San Fele v južni Italiji kot sedmi od štirinajstih otrok. Prvo vzgojo je prejel v domači globoko verni in družini zdravega mišljenja. Posebno mati, pobožna in krepostna žena, ga je s svojo preprostostjo vodila k pravilnemu pojmovanju pobožnosti. 17. oktobra 1818 je v Neaplju vstopil v Misijonsko družbo. 12. junija 1824 ga je nadškof iz Brindisija posvetil v duhovnika. Nato je 15 let goreče opravljal duhovniško službo v Apuliji in okolici Neaplja. Njegove apostolske dejavnosti so bile: pridiganje na ljudskih misijonih, spovedovanje in duhovne vaje za duhovnike, redovnike in laike. Bil je duhovnik, ki se ni menil za utrujenost in pomanjkanje.
Ob koncu leta 1838 je šel na prošnjo kardinala prefekta Kongregacije za širjenje vere kot misijonar na novi misijon v Abesinijo, današnjo Etiopijo. 10. marca 1839 je bil imenovan za apostolskega prefekta tega misijona. V Abesiniji je našel zaradi zmotnih naukov propadajoče krščanstvo. Iz potrebe in prepričanja se je popolnoma prilagodil življenju domačinov. Oblačil se je kakor oni, živel v eni izmed njihovih koč in jedel, kar in kakor so oni jedli. Hitro se je naučil abesinskega jezika. Bil pa je tudi mož globokega notranjega življenja. Molitev, ljubezen do evharistije in Gospodovega trpljenja, vsakdanja daritev svete maše, globoka in prisrčna pobožnost do Device Marije in stalno združenje z Bogom: to je bila podlaga za njegovo apostolsko delo in v srce segajoče pridige. Njegova pobožnost in nenehno prizadevanje za evangelizacijo sta prekalila v njem kot jeklo trdno vero. Vera je bila vir njegovega poguma in velikodušnosti, ko se je žrtvoval in branil svoje duhovne sinove. Ostal je neustrašen sredi viharjev in končno je umrl z »orožjem« v roki na poti, obdan od svojih abesinskih duhovnikov. Ljubezen do bratov v Kristusu ga je priganjala, da se je prilagodil življenju, miselnosti in zahtevam uboštva v deželi, ki je bila tako zelo različna od njegove domovine.
Ob takem odnosu do abesinskega naroda si je Justin de Jacobis hitro pridobil zaupanje ljudi in tudi kneza Ubiè iz Tigrisa. Ta mu je zaupal vodstvo odposlanstva v Kairo. Justin je dosegel, da je smel s tem odposlanstvom potem še v Rim in Palestino. Štiri mesece je trajalo to naporno in nevarno potovanje. Ko se je vrnil, je živel kot prej: ves se je žrtvoval za abesinski narod. Skrbel je za bolnike in ni se ustrašil nobene poti, naj je bila še tako nevarna. Število vernikov je raslo in kmalu so bile ustanovljene skupine kristjanov po drugih krajih. Leta 1845 je odprl malo semenišče za vzgojo domačih duhovnikov. A že istega leta se je začelo preganjanje kristjanov, za kar je dal pobudo duhovni poglavar koptskih kristjanov Abuna Salama. Čeprav so jih veliko zaprli ali izgnali, precej pa jih je tudi odpadlo, je število katoličanov raslo. Medtem je bil Justin de Jacobis imenovan za škofa, čeprav se je temu upiral. Kapucinski škof in poznejši kardinal Massaia je moral uporabiti vso umetnost prepričevanja, preden mu je pojasnil, da mora sprejeti to službo iz dolžnosti do Cerkve. Zaradi preganjanja so bili misijonarji prepričani, da je katoliški škof v Abesiniji potreben, da bi mogel posvečevati domače duhovnike. Tako je naposled privolil. 7. januarja 1849 je bil posvečen v škofa, in sicer ponoči, ker je bil po zakonu rimskim škofom prepovedan vstop v deželo.
Doba strpnosti posameznih knezov je kmalu minila. Abuna Salama je leta 1854 kronal za cesarja Kassa, ki je začel preganjati katoličane po vsej deželi. Škofa de Jacobisa so zaprli, ga izpustili in spet zaprli, naposled pa izgnali iz dežele. Na poti proti obali je od izčrpanosti umrl v puščavi 31. julija 1860 v Aligade v Abesiniji. Kardinal Massaia je pisal o njem: »Tako je umrl ustanovitelj abesinskega misijona, neutrudni apostol vzhodne Afrike, učitelj misijonarjev, zgled poguma in spokornega življenja, brez kakršnega v sveti službi med temi narodi ni mogoče uspeti.« Papež Pij XII. ga je 15. junija 1939 prištel med blažene, papež Pavel VI. pa 26. oktobra 1975 med svetnike. Sv. Justin de Jacobis goduje 31. julija.
