Ludovika de Marillac se je rodila 12. avgusta 1591 v Parizu, kjer je 15. marca 1660 tudi umrla. Skupaj s sv. Vincencijem Pavelskim je ustanovila Družbo hčera krščanske ljubezni. Za blaženo je bila razglašena leta 1920. Katoliška Cerkev jo je priznala za svetnico in kanonizirala leta 1934, leta 1960 pa je bila razglašena za zavetnico socialnih del. Po rimskem martirologiju se je spominjamo 9. maja. Po stari različici rimskega martirologija je bil njen spomin 15. marca. Ker pa je ta praznik padel sredi postnega časa, je dikasterij za zadeve svetnikov zahteval spremembo, ki je bila sprejeta. Katoliška Cerkev se tako spominja sv. Ludovike de Marillac 9. maja
Otroštvo in mladosti sta bila polna bridkosti in trpljenja. O sebi je dejala, da je bila od rojstva zaznamovana s križem in da skoraj v nobeni življenjski dobi ni bila brez trpljenja. Ko se je leta 1595 njen oče drugič poročil in ker je mačeha, vdova, pripeljala s seboj še štiri otroke, je oče poslal Ludoviko v samostanski zavod v Poissy, ki so ga vodile dominikanke. Za deklico se je zavzela pobožna in izobražena redovnica, očetova sestrična, ki ji je materinsko ljubezen nadomestila z nadnaravno in jo vodila na pot kreposti. Po tedanji navadi se je med drugim učila tudi latinščine. Razvila je tudi svoj slikarski talent.
Ko je imela 13 let, jo je prizadela preizkušnja očetove smrti. Kljub številnemu sorodstvu se je čutila osirotelo. Še bolj se je poglobila v molitev in premišljevanje. Naredila je zaobljubo, da bo vstopila h kapucinkam, a jo je kapucinski provincial, do katerega se je obrnila po nasvet, prepričal, da je ta zaobljuba ne veže, ker zaradi slabotnega zdravja ni za samostansko življenje.
Leta zakona: zakonska sreča in duhovni pomisleki
Tako se je Ludovika de Marillac uklonila želji sorodnikov in se 5. februarja 1613 v cerkvi sv. Gervazija poročila z Antonom Le Gras (1577–1625) iz stare montferrandske družine, ki je pozneje postala plemiška. Čeprav je trdil, da je v sorodu s plemiči Le Gras, katerih ime in grb je nosil namesto imena in grba svojih prednikov, so njegovo ženo imenovali »gospodična« (mademoiselle), kar je bil v tistem času naziv, rezerviran za žene in hčere plemičev brez naslova.
Oktobra je mlada žena prezgodaj rodila sina, ki je 18. oktobra 1613 dobil ime Mihael Le Gras. Toda sreča družine je bila kratkotrajna: leta 1622 je Anton hudo zbolel. Ludovika je mislila, da jo Bog zaradi te bolezni kaznuje, ker ni spolnila, kar je obljubila v mladosti; doživljala je dolgo obdobje depresije in duhovne teme.
Na binkoštni dan leta 1623, ko je molila v cerkvi sv. Nikolaja, pa se je njen duh razsvetlil in dvomi so se v trenutku razblinili. Z lističa, kjer piše o tej »binkoštni luči« in ki ga je nosila s seboj do konca življenja, izvemo, da je tistega dne dobila gotovost, da je njeno mesto ob moževi postelji in da bo prišel čas, ko bo lahko naredila zaobljube, živela v skupnosti in našla novega duhovnega spremljevalca. Konec leta 1624 ali v začetku leta 1625 je spoznala Vincencija Pavelskega, ki je ob koncu misijonov, ki jih je pridigal v številnih Gondijevih župnijah, ustanavljal bratovščine krščanske ljubezni in s pomočjo Gondijevih kmalu ustanovil Misijonsko družbo.
Anton Le Gras, ki je zbolel za tuberkulozo, je umrl 21. decembra 1625, Ludovika in 12–letni Mihael pa sta se znašla v negotovem ekonomskem položaju. Kljub temu je Ludovika namestila sina v internat v Saint–Nicolas–du–Chardonnet. Postal je odvetnik v parlamentu in nato 25. junija 1652 »kraljev svetovalec na pariškem denarnem uradu«. Poročil se je z Gabrijelo Le Clerc.
Zgodnja leta pod vodstvom Vincencija Pavelskega
Od leta 1625 do 1629 je Vincencij Pavelski, ki je bil v Parizu, postopoma uspel usmeriti gospo Le Gras k zveličanju drugih in ne v lastno pobožnost ali materinsko skrb. Tako zelo, da jo je v pismu z dne 6. maja 1629 slovesno imenoval za svojo poslanko pri gospeh krščanske ljubezni, medtem ko je usoda v družini Marillac terjala svoj davek.
Gospe krščanske ljubezni so izhajale iz plemstva in meščanstva. Svoj čas so namenjale telesnemu in duhovnemu služenju ubogim, vendar so nekatere pošiljale svoje služabnice, da so jim kuhale, namesto da bi same pripravljale hrano. Ludovika, ki je običajno prišla z oblačili in zdravili, je zbrala gospe, jim prisluhnila in jih spodbudila, da so v ubogih, ki so jim služile, videle Kristusa. Pregledala je račune in usposobila vzgojiteljice za poučevanje deklet. Od takrat se je razkrivala njena osebnost, saj je premagovala telesne težave in tesnobo ter potovala po župnijah, da bi organizirala ali okrepila bratovščine.
Ludovika de Marillac je 5. februarja 1630, ko je obiskala bratovščino krščanske ljubezni v Asnièresu in se pripravljala na obisk bratovščine v Saint–Cloudu, želela proslaviti obletnico svoje poroke z obiskom svete maše. Med prejemanjem svetega obhajila je doživela mistično poroko s Kristusom, o kateri je kmalu zatem pripovedovala z naslednjimi besedami: »Zdelo se mi je, da mi naš Gospod daje misliti, da ga sprejemam kot sozakonca svoje duše.«
Kmalu je to izkušnjo delila z drugimi. 19. februarja 1630 ji je gospod Vincencij, ki se je vračal z misijona v Suresnesu, poslal Marjeto Naseau, mlado kravjo pastirico iz te vasi, ki se je naučila brati, da je poučevala tamkajšnjo mladino, in ki se je ponudila v službo ubogim. Za razliko od pariških pobožnih deklet se to mlado dekle ni balo sprejeti konkretnih obveznosti.
Ustanovitev Družbe hčera krščanske ljubezni
Marjeta Naseau, ki je skrbela za bolnike s kugo, je kmalu zatem, 24. februarja 1633, umrla, vendar so njeno delo že prevzele druge kmečke žene. 29. novembra 1633 jih je Ludovika v dogovoru z Vincencijem zbrala pod svojo streho, da bi jih vzgajala. Tako so se začele ustanavljati hčere krščanske ljubezni. 25. marca 1642 so se Ludovika in štiri prve sestre zaobljubile, da se popolnoma posvetijo služenju Kristusu v osebi ubogih.
Ludovika in gospod Vincencij sta tesno sodelovala in se s pomočjo nove družbe, ki sta jo skupaj ustanovila, odzvala na prošnje najbolj ubogih v tistem času: vzgoja zapuščenih otrok, pomoč žrtvam tridesetletne vojne in fronde, skrb za bolnike na domu ali v bolnišnicah, pomoč obsojencem na galejah in duševno prizadetim, vzgoja kmečkih deklet, sodelovanje pri ustanovitvi hospica Svetega Jezusovega imena in Glavne bolnišnice v Parizu. Nič ni ustavilo teh novih sester, ki niso zaprte v klavzuri, teh deklet »na prostem«, katerih koprena je bila »sveta skromnost«, katerih samostan so bile hiše bolnikov, celica najeto stanovanje, samostanski križni hodnik pa mestne ulice ali bolnišnični oddelki – in njihovo geslo: »Ljubezen križanega Jezusa nas priganja«.
Ludovika je postopoma pošiljala ali ustanavljala nove skupnosti povsod, kjer se je pokazala potreba: v skoraj tridesetih mestih v Franciji in celo na Poljskem.
Umrla je 15. marca 1660, nekaj mesecev pred Vincencijem Pavelskim, stara 69 let. Njeno truplo, ki je bilo najprej pokopano v cerkvi sv. Lavrencija v Parizu, zdaj počiva v kapeli sedanje materne hiše Hčera krščanske ljubezni na 140 rue du Bac v Parizu.
