Misijonska družba je v osnovi zamišljena in se prepoznava kot družba apostolskega življenja, zato njeno identiteto zaznamuje apostolskost. Ta pomeni za Vincencija, po njem pa tudi za vse nas, ki želimo slediti njegovemu duhu, najprej zavzetost oziroma gorečnost za Boga in zveličanje ljudi. Ko gre za Božjo stvar in za rešitev človeka iz oblasti teme ter za dosego njegovega onstranskega cilja, po Vincenciju ne smemo biti mlačni, popustljivi in boječi, ampak pogumni, vztrajni in zavzeti. To je stvar, za katero moramo goreti in se ji z vsemi močmi posvečati. V nas mora biti ogenj, ki ne pusti, da bi se ustavili na doseženem, ampak nas priganja, da bi storili še več in bolje kot doslej. Ni namreč dovolj, če mi ljubimo Boga, pa nič ali premalo naredimo, da bi ga mogli spoznati in vzljubiti še drugi. Zavzetost za Božjo čast in zveličanje ljudi nas Vincencijevih ne sme pustiti na miru, marveč nas mora vedno znova priganjati k iznajdljivi in vztrajni dejavnosti.

Pri svoji apostolski zavzetosti Vincencij ni bil zaletav. Ni se dal voditi neki slepi gorečnosti. Preden se je česa lotil, je vse dobro premislil. Kot prvo si je zastavil vprašanje, ali ga k temu in temu delu kliče Bog. Pozoren je bil na dogodke in v njih odkrival znamenja Božjega klica. Pri tem si je izostril jasne kriterije, po katerih je odkrival znamenja Božje volje in jim vedno zavzeto sledil. Zato je bila vsa njegova tako razvejana apostolska dejavnost zgolj odgovor na Božji klic. Bog je tisti prvi, ki nekaj začenja, mi pa se temu njegovemu delu pridružimo. Tako si je Vincencij prislužil vzdevek, da je mistik dogodka; človek, ki je vedno na preži v strahu, da ne bi spregledal znamenj, ki mu jih Bog pošilja. Tako k naši apostolski identiteti spada tudi budnost in pozornost na Božja znamenja, ne pa nepremišljena gorečnost ali slepa zaletavost.

Vzor apostolske dejavnosti je za nas sam Zveličar. Pri apostolski vnemi moramo biti prežeti z duhom Jezusa Kristusa in v moči tega duha oznanjati evangelij ubogim z besedo in dejanji. »Živeti Kristusa, da bi mogli Kristusa prinašati drugim.« Živeti Kristusa pomeni, navzeti se njegovega mišljenja, duha in vneme, da bi ljudje spoznali Boga Očeta, ga vzljubili in mu služili. Kristusa pa prinašamo drugim posebej tedaj, ko drugi ob nas začutijo, da jih gledamo še z nekim drugim, ne samo človeškim pogledom, ko v njih odkrivamo dostojanstvo osebe, ustvarjene za neminljivost, ko čutimo z njimi njihovo stanje in smo pripravljeni odgovoriti na njihove telesne in duhovne potrebe. Tako z besedo in dejanji oznanjamo, da so ubogi dediči Kraljestva, ki jim je namenjeno. Zato mora biti vsa apostolska dejavnost Vincencijevih prežeta z duhom Gospodove čuteče in dejavne ljubezni, ki jo je razodeval ljudem na vseh svojih zemeljskih potih.

V srečevanju z ubogimi moramo Vincencijevi znati obrniti medaljo: Vincencijev pogled na ubogega je zelo realen. Zavedal se je, kako zelo je zunanjost ubogega kdaj odbijajoča in zoprna, včasih skažena ne le telesno, ampak tudi duhovno in moralno. V takih primerih moramo obrniti medaljo in gledati na ubogega še z druge strani. Tedaj bomo v luči vere odkrili, da se nam Božji Sin, ki je hotel biti reven, predstavlja v teh revežih. On, ki v svoji zapuščenosti in izničenju na križu skoraj ni imel več človeške podobe, se poistoveti z ubogimi in obrobnimi. V osebi teh ubogih se srečujemo s trpečim in zapuščenim Kristusom. Kar storimo njim, storimo Njemu, ki nas je vzljubil in za nas dal samega sebe.

Da bo služba oznanjevanja evangelija ubogim našega časa in kraja res učinkovita, se moramo Vincencijevi povezovati med seboj. Posameznik je večkrat nemočen, da bi učinkovito pomagal. Toda kolika moč je, ko se ljudje dobre volje povežejo v združenja in organizirano delujejo. Vincencij je to razumel in tako je prihajalo do novih ustanov in laiških združenj, s tem pa tudi do povezav med bogatimi in revnimi. Bogatim je namreč po teh združenjih omogočil, da so s svojim imetjem učinkovito pomagali ubogim. V bratovščini gospa krščanske ljubezni v Parizu so bile skoraj vse članice iz visokih krogov in nekatere lastnice velikega imetja. Brez njihovih darov Vincencij ne bi mogel tako uspešno reševati stiske ubogih. Tako je svet ubogih povezoval s svetom bogatih. S tem je skrbel tudi za njihovo zveličanje, ko je bogatim dajal priložnost, da so minljive zemeljske dobrine spreminjali v neminljive. Zato k naši apostolski identiteti spada tudi povezovanje v združenja, da bi naša pomoč bila učinkovitejša ter obenem povezovala revne z bogatimi in bogate z revnimi.

Človeška in duhovna vzgoja sodelavcev: Vincencij je dobro poznal človeka in pri tem upošteval značilnosti moške in ženske narave. Drugačni so bili njegovi prijemi in spodbude, ko je šlo za člane Misijonske družbe ali za duhovnike torkovih konferenc, drugačni, ko je imel opraviti z nepismenimi kmečkimi dekleti, ki so prihajale v Družbo hčera krščanske ljubezni in spet drugačni, ko je ogreval srca gospa iz najvišjih krogov, med katerimi je bila celo kraljica Ana Avstrijska. Vedel je, da milost gradi na naravi in da žena najde samo sebe šele takrat, ko drugim poklanja svojo pozornost in ljubezen. Vincencij je znal izvabiti iz človeka, moškega in ženske, bogatega in revnega, tisto najboljše, kar je Bog položil v njegovo naravo. Obenem pa je vedel, da brez moči od zgoraj ničesar ne zmore. Vse je končno odvisno od Duha, ki ga Bog daje tistim, ki prosijo zanj. Tako k apostolski identiteti Vincencijevih spada tudi to, da si znamo pridobiti in vzgojiti dobre sodelavce ter pri tem vztrajno prosimo za moč od zgoraj, za moč Duha, ki edini zmore prenoviti človeka. Nismo mi tisti, ki delamo vse novo, temveč Gospodov Duh, kjer smo mi lahko bolj ali manj posrečeno orodje!