Katoliški družbeni nauk lahko opredelimo kot prizadevanje, da bi celotno družbeno ureditev v kaki deželi tako organizirali, da bi lahko prebivalci v kar največji možni meri živeli v skladu s svojim človeškim dostojanstvom.
To dostojanstvo ima svoj izvor tudi v temeljnih resnicah krščanske vere. Človek je ustvarjen po Božji podobi. Kljub grehu, ki ga je globoko prizadel, človek ni prenehal biti Božji otrok, ampak je bil deležen posebne Božje skrbi, namreč odrešenja. S tem, ko se je Božji Sin učlovečil, je na novo pokazal veličino in vrednost vsakega človeka. Učlovečenje pomeni, da je biti človek nekaj velikega, tako velikega, da je Bog sam postal človek z namenom, da človeka reši in odreši. Rešuje se samo tisto, kar je nekaj vredno.
Človek je ustvarjen zaradi samega sebe, Bog ga je podaril njemu samemu in Jezus Kristus ga je odrešil, da bi bil večno srečen v kraljestvu njegovega Očeta. Človek je na zemlji edino bitje, ki ga je Bog hotel zaradi njega samega. Ker pa je samo Bog povsem zastonjska ljubezen, ki nima nobenih interesov, je edini, ki lahko ustvarja popolnoma nesebično, brez vsakega dobička ali koristi. Zato nas samo On lahko podari nam samim, nas ustvari v našem dostojanstvu svobodnega Božjega otroka in ne hlapca zase.
Dostojanstvo človeške osebe narekuje poseben odnos med ljudmi. Prepoveduje manipulativno in zgolj zainteresirano uporabljanje soljudi. Uporabljati pomeni postaviti na prvo mesto lastne potrebe in interese. Vse druge stvari uporabljamo, imamo za sredstva in služijo našim interesom. Imamo jih za upravičene samo tako dolgo, dokler nam služijo. Ko niso več koristne, jih vržemo proč. Človek pa je edini drugačen, njegova upravičenost ni odvisna od interesov nikogar. Vsakdo »zasluži«, je vreden, da je, da obstaja. Odnos, s katerim to priznavamo, imenujemo spoštovanje. Spoštujemo samo ljudi. Vemo, da jih ne smemo uporabljati zase, da jih ne smemo zlorabljati.
Ko gre za druge ljudi, to še razumemo. Nihče nima pravice vzeti življenje drugemu človeku, tudi če bi to bilo v njegovem vitalnem interesu. Toda treba je dodati, da je človek dolžan spoštovati tudi samega sebe, človeka v sebi. Iz tega razloga nima pravice vzeti življenja sebi, tudi če nima več veselja ali interesa živeti še naprej, ker ne more uživati, delati kariero, se postavljati s svojim ugledom ali se dobro počutiti, ker mu zdravje dobro služi. Dostojanstvo človeka pomeni, da ni podvrženo nobenim interesom, od nobenega interesa odvisno: ne samo od interesov drugih ljudi, temveč tudi ne od interesa, ki bi ga imel do samega sebe. V Božjih očeh je vedno vreden, da je, ker je človek. S temi Božjimi očmi mora gledati tudi sam nase. Vedno je dobro in prav, da je. Zato je evtanazija kot zahteva po lastni usmrtitvi in izginotju, ker se zdi, da ni več vredno živeti, nesprejemljiva in je v nasprotju z idejo neuničljivega človekovega dostojanstva.
Družbeni nauk Cerkve nasprotuje vsaki ideologiji, ki hoče podrediti posameznika interesom kake višje skupnosti. Nasprotuje vsaki obliki kolektivizma, kjer je človek podrejen kakemu kolektivu: narodu, razredu, državi, rasi … Dostojanstvo izključuje vsako izkoriščanje, vsako manipulacijo in vsako neenakopravnost med ljudmi. Vsi smo nosilci enakega temeljnega človekovega dostojanstva. Spoštovanja ne zaslužijo samo tisti, ki so bili »družbeno koristni«, ampak vsak človek, tudi invalid ali bolan otrok, tudi nerojeni otrok in umirajoči starček.
Po drugi strani pa krščanski družbeni nauk odklanja vsak individualizem in iz njega izhajajoči liberalizem, ki je danes vodilna ideologija. Liberalizem poveličuje svobodo, kakor da bi bila sama sebi namen, in vodi v brezbrižnost do drugega. Takšen posameznik se ne čuti več povezan v solidarnosti s svojo skupnostjo in tudi ne več vezan na svojo človeško naravo, ki mu ukazuje spoštovanje do sebe, ampak misli, da lahko dela, kar hoče. Svobodo pojmuje kot samovoljo: glavno je, da smo svobodni, in ni pomembno, za kaj svojo svobodo uporabimo, kaj naredimo iz samega sebe.
Toda smisel svobode ni v njej sami. Namen svobode je moralnost. Če človek ne bi bil svoboden, ne bi mogel biti ne dober in ne slab. Namen svobode je torej v tem, da oblikuje samega sebe; da ne postane izdelek sebi tujih sil (družbe, duševnosti), temveč da sam vedé in hoté odloča o sebi in tako iz sebe naredi moralno dobrega človeka. Svoboda ni sama sebi namen, je pa nujen pogoj, da smo moralno odgovorni ljudje, ker samo tako lahko delamo iz sebe dobrega človeka, delamo za razcvet vseh svojih zmožnosti, tudi za to, da lahko postanemo svetniki.
Človekovo dostojanstvo je za karitativnega delavca najpomembnejša vrednota. Sv. Vincencij še ni poznal sodobne teorije o človekovem dostojanstvu in njegovih pravicah, je pa močno poudarjal, kako nas vsak človek zavezuje k spoštovanju do sebe. Vse oblike pomoči, ki jih nudimo, jih dajemo zato, da bi lahko tudi drugi živeli bolj v skladu s svojim dostojanstvom, ki ga imajo od Boga. Enako človekovo dostojanstvo vseh nam narekuje enako temeljno spoštovanje do vseh, tudi do revnih, do ljudi, ki so zaradi revščine pogosto nevzgojeni, nekulturni, robati, zagrenjeni … Če jih nihče ne spoštuje, izgubijo še sami spoštovanje do sebe. Se zavržejo. Če pa od karitativnega delavca doživijo spoštljivo naklonjenost, doživijo največ, doživijo, da jim nekdo vrača temeljno Božjo dobrino, njihovo dostojanstvo.