Pogovor z duhovnikom - lazaristom Stankom Boljko
V otroštvu nisem nikoli razmišljal o tem, da bi postal duhovnik, dokler ni čisto slučajno, pred Bogom pa slučajev ni, prišlo do tega, da sem kot otrok v ljudski šoli pozdravil predsednika vlade takratne Kraljevine Jugoslavije, ki je prišel na obisk v naše kraje. Ob tej priložnosti sem bil izbran, da deklamiram njemu v čast. Očitno sem bil vešč nastopa, saj je moja deklamacija moji učiteljici, še bolj pa ravnatelju osnove šole, zbudila misel, da bi me poslali v gimnazijo.
Odločitev je padla in res so me vpisali v gimnazijo. Hvala Bogu, starši so bili dovolj premožni, da so me lahko vzdrževali. Po posredovanju ravnatelja osnovne šole sem v gimnaziji prejel celo štipendijo, kar je bilo za tedanje časa prava redkost. Tako sem imel zadosti denarja, da sem v Ljubljani lahko najel stanovanje, stanoval pa sem pri lazaristih v Ljubljani na Taboru. V Domu nas je bilo kar šestdeset fantov in bivanje je bilo lepa priložnost, da se je lahko vsak izmed dijakov večkrat zamislil o tem, da bi morda postal duhovnik – lazaristi.
Preprosto sem sklenil: »Lazarist bom …« In pričelo se je odvijati …
Sam sem o tem veliko premišljeval in v šestem razredu gimnazije sem bil prepričan in odločen, da so lazaristi moja življenjska pot. Odločitev sem sprejel mirno, brez posebnih notranjih zapletov. Še danes sem prepričan, da sem storil prav.
Po končanem osmem razredu gimnazije sem vstopil v noviciat lazaristov na Grobljah pri Domžalah in iz Grobelj, z maturitetnim spričevalom v žepu, leta 1939 v Ljubljano na Teološko fakulteto. Vmes se je zgodila druga svetovna vojna, predvsem pa povojno komunistično nasilje, kar mi je preprečilo »normalni« šestletni študij, ki bi mu sledilo duhovniško posvečenje.
V živo se spominjam maja 1945, ko bi naj nastopila »svoboda«, kako me je iz previdnosti pred partizanskim nasiljem, ki se je približevalo Ljubljani, moj provincialni predstojnik poslal domov, k svoji družini. 4. maja 1945 sem šel na vlak iz Ljubljane proti Kranju in v Kranju sem na železniški postaji srečal na tisoče ljudi, ki so mi rekli, da odhajajo v Avstrijo iz strahu pred komunističnim nasiljem. In šel sem z njimi. Na Koroškem sem imel izjemno srečo, saj so nas Angleži kot begunce, ki smo med prvimi prišli na Koroško, prepeljali v Italijo in nas niso vrnili v domovino, kjer bi nas komunisti zagotovo pobili.
Bilo nas je kar nekaj tisoč, katere so nas Angleži prepeljali v Udine (Videm). Prvi dve noči smo prespali v opuščenem bogoslovju in v tej stavbi sem prvič v življenju videl in tudi občutil stenice, ki so nas pošteno obgrizle.
Izvedeli smo, da se vsi bogoslovci, poslani v Italijo, zbirajo v mogočnem benediktinskem samostanu v Pragliji pri Padovi. Mnogo študentov in prav tako profesorjev bogoslovja se nas je tako zbralo v tem samostanu, kjer so nam benediktinci nudili brezplačno bivanje (med nami je bil tudi bogoslovec Stanko Janežič). Skupno nas je bilo okrog 30 bogoslovcev. Posvetil sem se zadnjim izpitom, ki sem jih tudi uspešno opravil in za božič leta1945 končal Teološko fakulteto.
Novo mašo sem pel na Južnem Tirolskem
S tem lahko rečem, da je nastopila ura mojega duhovništva. Lazarist Jakob Kolarič iz Južnega Tirolskega me je poklical, da bi imel novo mašo na Tirolskem, v samostanu pri sestrah Notredamkah. Podal sem se na pot proti Tirolski, še prej pa je bilo potrebno poiskati škofa, ki bi me posvetil. Imel sem diplomo, manjkalo mi je samo še dovoljenje našega provinciala, da kot bodočemu lazaristu dovoljuje škofu posvečenje. To je uredila neka marijina sestra, ki je dovoljenje prinesla preko državne meje. 20. januarja 1946 sem tako po rokah tridentskega škofa prejel duhovniško posvečenje. Novo mašo sem pel v hribih v samostanu pri Notredamkah.
Kmalu po novi maši mi je pisal provincial, da me pošilja na Mirenski Grad, a Božja previdnost je naredila, da sem se pred komunisti umaknil v Rim. Z menoj so šle še štiri usmiljenke, ki so jih ravno tisto leto komunisti pregnali iz bolnišnice v Gorici.
Nadškof iz Tunisa nas je nagovoril, da smo šli v Tunis
V Rimu imamo lazaristi svojo hišo, kjer smo stanovali; tam sem srečal mnogo lazaristov. Želel sem študirati, a v hišo je nekega dne prišel nadškof iz Tunisa, ki je bil tudi sam lazarist in je tarnal, da mu manjka duhovnikov. Tako smo se štirje slovenski lazaristi odločili, da gremo z njim v Tunis. Kot zanimivost naj še povem, da smo v Tunis potovali s francoskim vojaškim letalom, ki nam ga je uredil sam francoski veleposlanik v Vatikanu. Sicer potovanje sploh ne bi bilo možno. V Tunisu me je nadškof zadolžil, da sem opravljal delo bolniškega kurata v tamkajšnji bolnišnici. V bolnišnici je delalo 36 sester bolničark Marijinih misijonark, ki niso imele duhovnika. Tu sem bil dve leti in zgodilo se je marsikaj zanimivega: večina bolnikov je bila seveda Arabcev, večina zdravnikov pa Judov. Pri obiskih sem srečal pisano paleto narodov: Francoze, Maltežane, Italijane, Arabce …
Huda preizkušnja bolezni v Tunisu
V Tunisu sem hudo zbolel, saj sem se v bolnišnici nalezel tifusa. Bilo je hudo. Zdravniki, ki so bili večinoma Judje, so se izrazito zavzeli zame, a so že obupali, ko mi vročina ni in ni hotela pasti. Zaradi vročine tudi nisem mogel govoriti, slišal in razumel pa sem popolnoma vse, kar se je dogajalo okrog mene. Spominjam se, da me je med boleznijo obiskal škof z duhovnikom, ki naj bi me mazilil. A Bog je imel drugačne načrte. Osebno sem bil prepričan, da ne bom umrl in da bom premagal bolezen. A tega jim nisem mogel povedati. Ozdravel sem ter po štirih mesecih iz Tunisa odšel v Španijo. V Španiji je bilo kar nekaj slovenskih lazaristov, ki še niso končali študija. Tem sem kot neke vrste duhovni vodja pomagal. V Španiji sem kmalu dobil vizo za Argentino. Na praznik Brezmadežne leta 1948 sem v Argentini v Lujanu sprejel duhovniško delo, spovedovanje in pridiganje. Tu nas je bila pisana množica lazaristov, od Argentincev, Francozov, Nizozemcev …
Predavatelj na fakultetah
Konec leta 1949 me je argentinski provincial, skupaj s sobratom Nizozemcem, poslal v Escobar, kjer smo lazaristi imeli svojo gimnazijo in bogoslovje. V slovenskih družinah, ki so prišle v Argentino, je bilo tudi nekaj srednješolcev. V našo gimnazijo v Escobar jih je prišlo osem, med njimi je bil tudi sedanji kardinal Franc Rode. V Escobarju sem poučeval latinščino in dogmatiko vse do leta 1956, ko me je argentinski provincial poslal v Paragvaj, kjer sem v škofijskem bogoslovju predaval dogmatiko. Minilo je leto, ko me je vrhovni predstojnik poslal v Ekvador. Tu sem štiri leta, prav tako v škofijskem bogoslovju, predaval dogmatiko. Kot zanimivost naj povem, da sem v Ekvadorju živel v mestu na nadmorski višini, ki je enaka višini našega Triglava.
Klic med Slovence v Kanado …
V tem času pa je naraščalo število Slovencev v Kanadi. Odzval sem se prošnji sobratov in zaprosil predstojnika za pot v Kanado. V Kanadi sem ostal osem let. Tu sem se posvečal predvsem mladim fantom iz Slovenije. Takrat je bil problem, saj je bilo v Kanadi sila malo slovenskih deklet, slovenski fantje pa niso znali jezika, da bi se ženili z domačinkami. Za te mlade fante je bilo to kar hudo in po svojih najboljših močeh smo jim pomagali.
… na Madagaskar … ter končno v domovino …
Leta 1969 sem imel že vse dokumente za Madagaskar, pa sem dobil iz Slovenije pismo od vizitatorja Stanka Žaklja, naj ne hodim na Madagaskar, ker bi se zaradi svojih let (takrat sem jih štel že 48) težko privadil na tamkajšnje razmere.
»Pridi raje domov!« In res, leta 1969 sem se vrnil v Slovenijo, kjer smo skupaj s sobrati misijonarili po številnih slovenskih župnijah. Opravil sem okrog 80 misijonov. V desetih letih sem doživel veliko misijonov, na posameznem misijonu sem imel tudi do 25 govorov. Govore smo seveda morali prilagajati glede na kraj in situacije v župnijah. Tako smo na primer v slovenski Istri misijonarili po hišah. Pri vsem tem delu moram reči, da mi je vsak misijon nekaj dal. Srečal sem se recimo s spovedanci, ki so po 30 letih prišli v spovednico. Ob ljudskih misijonih sem imel tudi veliko duhovnih vaj za duhovnike, redovnike in redovnice. Posvečal sem se tudi prevajanju, zlasti sem prevajal literaturo o svetem Vincenciju in Ludoviki.
Južna Amerika »mi ni dala miru«
Nenadoma sem prejel pismo generala, ki me je 1979 poslal nazaj v Ameriko – v Čile, kjer sem postal vizitator tamkajšnje province. Tu sem bil štiri leta provincial čilske province. Čilska provinca ni imela domačih poklicev in zato me je poslal general iz Rima, ker sem poznal razmere v Južni Ameriki in predvsem zato, ker sem znal špansko. Čile smo premisijonarili skupaj z bogoslovci in s sestrami usmiljenkami, ki so domačinom pomagali po najboljših močeh. Na jugu Čila smo se dogovorili s krajevnim škofom, da bomo na odročnih otokih škofije, kjer ni bilo duhovnikov, imeli enomesečni misijon. Vso skrb za hrano in stanovanje smo prevzeli sami. Jaz sem kot duhovnik ostal na enem mestu, bogoslovci in usmiljenke pa so šli med ljudi in jih vabili, da so se oglasili pri meni. Jaz sem jih krščeval, birmal in poročal. To je bilo misijonarjenje v pravem pomenu besede.
Po štirih letih sem se poslovil od Čila in leta 1983 prišel nazaj v Slovenijo. Najprej sem bil sedem let v Celju, nato pa še devet let na Mirenskem Gradu, do svojega 78 leta, ko so me poslali za hišnega duhovnika v samostan usmiljenk na Dobrovo pri Ljubljani. In končno, julija 2012 sem se vrnil v Celje – v Martino hišo.
Služi redu in red te bo rešil. Kako poteka vaš običajen dan?
Vstajam zelo zgodaj, saj grem zelo hitro počivat (eno uro po večerji, ki je v hiši okrog 17.30. ure). Zjutraj je zame obvezno tuširanje, molitev rožnega venca z radiem Ognjišče ter jutranjice. Potem pregledam novice prejšnjega dne, po poročilih pa se odpravim v kapelo, kjer lazaristi molimo skupne hvalnice in premišljevalno molitev, ki ji sledi sveta maša v cerkvi. Hvala, prav lepa hvala Bogu, da morem še vedno vsako jutro somaševati.
Drugače pa sem se kar navadil življenja v Martini hiši. Tu, v Emini kapeli, vsak dan popoldan vodim molitev križevega pota. Molimo za vse potrebe naše hiše, trenutno tudi za g. Planinška, ki se je odpravil na misijonsko pot v Kanado. Če kdo želi, ga z veseljem vabim, da se pridruži naši molitveni skupini.
Misel ali dejanje, ki vas pri Vincenciju še posebej nagovarja
Vincencij se je znal približati tako bogatim, ljudem na položajih, samim kraljem in vladarjem na eni strani, kot tudi jetnikom na vojnih galejah na drugi strani. To je Vincencijeva svetniška genialnost, ki me pri mojem delu vedno znova in znova nagovarja.