Septembra se mi je iztekla štiriletna služba dekana Teološke fakultete Univerze v Ljubljani. Odložil sem jo z mešanimi občutki – v obžalovanju, da mi marsikaterega načrta ni uspelo uresničiti, in v veselju, da mi je bilo v tem času dano narediti in doživeti tudi marsikaj dobrega.
Med najlepšimi trenutki te službe je bilo lanskoletno praznovanje stoletnice Teološke fakultete, ki je bila med petimi soustanoviteljicami Univerze v Ljubljani. Med mnogimi častnimi gosti sta se slovesnosti udeležila predstavnika najvišje oblasti, predsednik RS Borut Pahor in prefekt Kongregacije za katoliško vzgojo kardinal Giuseppe Versaldi.
Slovesnost smo izkoristili za razmislek o prehojeni poti, ki je spodbuda za naprej. Naj nanizam nekaj podob s prehojene poti. Univerza je bila ustanovljena 23. 7. 1919 z Zakonom o ustanovitvi Univerze v Ljubljani, ki določa: »V Ljubljani se ustanavlja vseučilišče kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki ima pet fakultet: teološko, pravoslovno, filozofsko, tehnično in medicinsko.« Ob jubileju smo se spomnili tudi štiristoletnice teološkega študija v Ljubljani, ko so jezuiti leta 1619 začeli s prvimi predavanji iz teologije na svojem kolegiju pri Svetem Jakobu, čeprav smemo za »čisto prvi« začetek šteti ustanovitev semenišča v Gornjem Gradu leta 1589. Študiju teologije na jezuitskem kolegiju se je leta 1705 pridružil študij filozofije. Zanj je zgodovinar Vasilij Melik zapisal: »S tem filozofskim študijem lahko začnemo predzgodovino današnje Filozofske fakultete.« S prihodom jezuita Gabrijela Gruberja 1768 se je študij razširil še na mehaniko, hidravliko, nizke gradnje in mapiranje. Po ukinitvi kolegija najdemo v Ljubljani še druge študije: pod francosko oblastjo so na »Centralnih šolah« (1810–1813) smeri za zdravnike, kirurge, inženirje-arhitekte, pravnike in teologe, pod avstrijsko oblastjo pa filozofske, teološke in medicinsko-kirurške študije. Ti so bili leta 1849 ukinjeni razen teologije, ki ga je organizirala ljubljanska škofija na »škofijsko bogoslovnem učilišču«. To je bil od tedaj na Slovenskem edini visokošolski študij do leta 1919: bil je praktično usmerjen, a je imel vseeno velik vzgojni, izobraževalni in kulturni vpliv.
Tristo let teološkega študija pred ustanovitvijo prve univerze je duha naših prednikov pripravljalo na sprejem univerzitetnega študija leta 1919. Izmed učiteljev ali gojencev na teh ustanovah je marsikdo dosegel mednarodni sloves, kakor na primer jezuit Avguštin Hallerstein (1703–1774), ki je zaslovel kot dvorni astronom in kartograf na Kitajskem, prejel pa je tudi najvišji častni naziv mandarina. Mnogi izmed gojencev so se uveljavili kot narodni, cerkveni in socialni voditelji in buditelji, umetniki ali izumitelji.
Od leta 1919 se je študij teologije spremenil; ni bil več visokošolski, ampak univerziteten, to je znanstveno usmerjen, vključen v prvo slovensko univerzo, za katero so prav teologi »pokazali ustanovitveni komisiji edino pravo pot«, kakor je zapisal zgodovinar Metod Mikuž. Brez teologov bi ustanovitelji zamudili pravi trenutek za ustanovitev in Slovenija bi še dolgo ostala brez univerze. To bi bilo usodno, saj so se znotraj univerze kalili slovenska samozavest, jezik in kultura na splošno, na kar se je leta 1991 lahko postavila slovenska osamosvojitev. V predvojnem času je Teološka fakulteta imela vrhunske mislece, pomembne za Slovenijo in za slovanski svet, kakor sta bila Aleš Ušeničnik ali Franc Grivec. Tudi po 2. svetovni vojni so na fakulteti delovali vrhunski teologi, filozofi in psihologi – omenimo Janeza Janžekoviča in Antona Trstenjaka. Po 2. svetovni vojni in vse do osamosvojitve leta 1991 je bila Fakulteta prostor svobodne misli, ki se ni pokoril komunističnemu enoumju. Zato so jo oblasti leta 1952 izključile iz javnega prostora, tako da je delovala kot zasebna cerkvena fakulteta, priznana od Svetega sedeža, zato so njene diplome veljale v tujini, ne pa v domovini. V tem času je fakulteta razvila intenzivno dialoško dejavnost glede na to, da Slovenija je in je bila na križišču pravoslavnega, protestantskega in katoliškega sveta, na meji med krščanstvom in islamom ter med tedaj komunističnim Vzhodom in svobodnim Zahodom.
Letu 1992 je bila fakulteta ponovno vključena v Univerzo. Najprej je bolj odprla vrata laikom v upanju, da bodo v šolah uvedli pouk o verstvih, ki bi ga lahko kot teologi učili, in da se bodo zaposlitvene možnosti odprle tudi v Cerkvi. Nato je ponudila študijske programe za zakonsko in družinsko terapijo, za študij verstev, za geštalt pedagogiko, za duhovnost in karitativno delo. Danes je ponudba široka; zanjo skrbi okoli 50 učiteljev in raziskovalcev. Imamo dve raziskovalni skupini: prva poglobljeno raziskuje svetopisemske vire in zgodovino, druga pa se odziva na sodobne izzive (lani je preučevala pojem transhumanizma, to je idejo, da se človek danes na pragu digitalne ere korenito spreminja, letos pa etične probleme pandemije). Obe skupini preiskujeta, kako v novem, spremenjenem svetu ohraniti veselo oznanilo, razodeto v Jezusu Kristusu.
Teologija danes ne sodi med najbolj privlačne študije, kakor so računalništvo, medicina, pravo ali politologija. Videti pa je, da se za študij teologije odločajo tisti, ki iščejo globino, včasih tudi že starejši. Teologija gre v globino duha. Preučuje pretekle in sodobne mislece in tokove z najglobljo duhovno izkušnjo, ki so s svojimi spoznanji spreminjali človeka in čas. Sodobni, v tehniko usmerjen človek je žal slep za te najgloblje resnice. Naši študenti pa so žejni teh najglobljih resnic in vneto preiskujejo Sveto pismo, velike teologe in filozofe, vprašanja o človeku in o Bogu, o etiki, religijah in simbolnih svetovih.
Sveti sedež je leta 2017 izdal dokument Veselje resnice s smernicami za študij katoliške teologije. Teh smernic se držimo vse katoliške teološke fakultete. Dokument pravi, da ne živimo v dobi sprememb, ampak v spremembi dob. Reči hoče, da se danes korenito spreminja podoba človeka. Starejši med nami ugotavljamo, da si še pred petdesetimi leti nismo mogli predstavljati sveta, kakršen je danes: s poplavo informacij na internetu, s pametnimi telefoni v vsakem žepu, z roboti doma. Že v nekaj desetletjih se je svet spremenil, spreminja pa se vedno hitreje. To moramo sprejeti. Kljub temu pa temeljnih vrednot, do katerih so v tisočletjih prišli rodovi naših prednikov, ne moremo opustiti. Te veljajo tudi za prihodnost, čeprav bo povsem digitalna, drugačna in nova. Dokument Veselje resnice poudarja, da mora resnica ostati naša glavna vrednota, da se je polnost resnice razodela v Jezusu Kristusu – v njem je Bog razodel svojo očetovsko ljubezen do človeka – in da ne smemo opustiti ideje o vesoljnem bratstvu ljudi in o svetu kot skupnem domu. Teologija nas uči razumeti življenje v luči upanja, vere in ljubezni. Te temeljne resnice, ki jih svet danes pozablja, teologija uči, ponavlja in utrjuje. Tako ustvarja okvir in temelj za dobro, močno, povezano človeško skupnost. Samo takšna skupnost lahko potem v dobrem, zdravem duhu razvija še druge dejavnosti, od političnih, vzgojnih, ekonomskih vse do znanstvenih in tehničnih. Prepričan sem, da je poklic teologa, ki je danes spregledan, temeljen tudi za človeka danes.
Take misli in skrbi sem imel v času dekanovanja pred očmi, poleg drugih praktičnih nalog, kakor so skrb za pedagoški proces, za raziskovanje, za študente, za tekoče finančno poslovanje, za promocijo in seveda redni stiki z zaposlenimi ter študenti. In za konec: najbolj se veselim skupine mladih sodelavcev, ki kažejo nadpovprečno pripadnost poslanstvu fakultete – pa seveda študentov in študentk, ki študij teologije jemljejo resno in v njej iščejo odgovore na najgloblja vprašanja sodobnega človeka. Človeška družba s takšnimi ljudmi ima prihodnost!