Sv. Vincencij Pavelski

Misijonska družba - lazaristi > Sv. Vincencij Pavelski

Vincencijeva mlada leta

Vincencij Pavelski se je rodil v vasi Pouy blizu Daxa 24. aprila 1581 in umrl 27. septembra 1660 v Parizu. Bil je duhovni in apostolski prenovitelj francoskega katolištva 17. stoletja. Kot duhovnik in ustanovitelj Misijonske družbe lazaristov si je vse življenje prizadeval za lajšanje materialne in moralne bede. Kanoniziran je bil leta 1737.

Je tretji od štirih fantov in dveh deklet. Vincencij se rad predstavi kot »ubogi prašičerejec«, sin »revnega delavca«. V resnici je bil njegov oče Janez de Paul kmet (poljedelec in živinorejec). Pripadal je staremu rodu kmetov, ki so bili lastniki svoje zemlje, vsekakor navadni ljudje, vendar zaradi določenih davčnih oprostitev podobni plemstvu. Njegova mati Bertranda de Moras je pripadala meščanski družini, morda krajevnemu nižjemu plemstvu.

Čeprav je Vincencij že zelo zgodaj začel pomagati staršem, ki so se trudili preživljati številno družino, in je prva leta preživel kot pastir, ki je skrbel za ovce, krave in prašiče, je odšel iz družinske hiše v Dax, kjer ga je oče vpisal v Cordeliers, ki so ga vodili frančiškani. Njegov oče je upal, da ga bo to pripravilo do tega, da bo pridobil nekaj »dobrih koristi«, s katerimi bi lahko dopolnil družinski dohodek. Vincencij je tam ostal tri leta, v tem času pa je uspešno obiskoval tečaje slovnice in se učil latinščine. Svojim sošolcem je bil zgled trdega dela, tako da ga je družinski prijatelj gospod Comet (sodnik v Pouyju in odvetnik na predsedstvu v Daxu) po kratkem času prosil, naj postane učitelj njegovih sinov. Pri petnajstih letih, 20. decembra 1596, je od škofa Salvata d’Iharsa, škofa iz Tarbesa, v kolegijski cerkvi v Bidache, prejel tonzuro in nižje redove.

Leta 1597 se je vpisal na univerzo v Toulousu, kjer je sedem let študiral teologijo. Leta 1598 je od tamkajšnjega škofa prejel subdiakonat, dva meseca pozneje pa še diakonat v katedrali Notre-Dame de la Sède v Tarbesu v Bigorru (danes departma Hautes-Pyrénées), kjer je nekaj časa ostal. 23. septembra 1600 ga je v kapeli škofijskega gradu v Château-l’Évêque (Dordogne) posvetil v duhovnika Frančišek de Bourdeilles, škof v Périgueuxu. Generalni vikar v Daxu ga je imenoval za župnika v Tilhu, vendar se zdi, da tja ni odšel, saj so ga sprva bolj zanimale koristi duhovniškega stanu kot njegovo izvajanje. Študij je nadaljeval in 12. oktobra 1604 pridobil naziv diplomiranega teologa.

Ko je študiral na univerzi v Toulousu in se pripravljal na doktorat, so ga leta 1605 ob obali Aigues Mortes po njegovih navedbah zajeli barbarski pirati, ko se je vračal s potovanja v Marseille, kjer je nameraval prevzeti skromno dediščino. V dveh letih suženjstva v Severni Afriki naj bi ga prodali več zaporednim gospodarjem (zlasti alkimistu, za katerega je pokazal veliko zanimanje). Svojega zadnjega gospodarja, odpadnika iz Nice, ki je »živel po muslimansko«, naj bi prepričal, da se je pokesal in z njim pobegnil iz Tunisa. Z njim in njegovimi tremi ženami naj bi odšel v Rim, da bi jim papež odpustil. Ta epizoda je del legende o Vincenciju Pavelskem v spisih in pričevanjih, ki so jih prinesli v Rim za njegovo beatifikacijo in kanonizacijo. Ludvik Abelly, njegov prvi biograf iz leta 1664, jo hvali, vendar o pristnosti tega dogodka razpravljajo zgodovinarji.

Misijonska družba in Družba hčera krščanske ljubezni

Vincencij je nato sodeloval pri ustanavljanju Družb, ustanov in misijonov. Kot podeželski duhovnik je bil dodeljen v župnijo Châtillon-sur-Chalaronne (v regiji Dombes) severno od Lyona in 12. decembra 1617 skupaj s premožnimi damami iz mesta ustanovil Gospe krščanske ljubezni za pomoč ubogim. Spremljal je Filipa Emanuela de Gondija pri njegovih obiskih zaporov, v katerih so bili zaprti zločinci, obsojeni na galejo. Smilili so se mu obsojenci na galejah in 8. februarja 1619 ga je kralj imenoval za generalnega kaplana na galejah.

S finančno podporo gospe de Gondi je Vincencij leta 1625 ustanovil Misijonsko družbo. Posvečala se je evangelizaciji ubogih na podeželju in prevzela ime lazaristi (ker so živeli v pariškem okrožju sv. Lazarja, na posestvu sv. Lazarja). Vincencij, ki je izšolal številne duhovnike, je ustanovil misijonsko semenišče. Prvi lazaristi so bili poslani v Alžir leta 1646, leta 1648 na Madagaskar in leta 1651 na Poljsko. 29. novembra 1633 je skupaj z Marjeto Naseau ustanovil varstvo ubogih, za katero je bila odgovorna Ludovika de Marillac (1591-1660). Nato so sestre prevzele ime Družba hčera krščanske ljubezni. Posvečale so se služenju bolnikom ter telesni in duhovni oskrbi ubogih.

Leta 1638 se je začelo delo z najdenčki. Leta 1648 je sklical skupščino dobrodelnih dam in v govoru opozoril, da je to delo rešilo že šeststo otrok, da pa primanjkuje sredstev za nadaljevanje začetega dela. Njegove besede so bile prepričljive, saj je bolnišnica za najdenčke v Parizu še isti dan dobila potrebna sredstva za nadaljevanje svojega dela. Vincencij je uvedel tudi duhovne rekolekcije, kjer so se srečevali ljudje iz vseh družbenih slojev; revni in bogati, hlapci in gospodje so skupaj molili in jedli v isti obednici.

Kaplan, župnik, spovednik

Po priporočilih Svetega sedeža je leta 1610 postal kaplan nekdanje francoske kraljice Marjete de France, ki je s svojega velikega pariškega dvorca tretjino prihodkov namenjala za dobrodelna dela, zlasti za bratovščino bratov sv. Janeza od Boga, znano kot »usmiljeni bratje«. Po njegovem navdihu so bile ustanovljene »hčere ljubezni«.

Leta 1612 je v Clichyju zamenjal župnika Frančiška Bourgoinga, ki se je želel vrniti v Oratorij. Pri 31 letih je postal župnik v Saint-Sauveur-Saint-Médard v Clichyju (danes v Hauts-de-Seine), kjer je nastopil svojo župnijsko pastoralo. Bodoči kardinal Berulle, pomemben predstavnik francoske duhovne šole, ki je od leta 1609 postal Vincencijev duhovni vodja, ga je imenoval za župnika. Župnijo je prevzel 2. maja 1612. V tem obdobju v Parizu je Vincencij prek Berulla spoznal Janeza Duvergierja de Hauranne, opata v Saint-Cyranu.

Po Berullovi zaslugi je Vincencij leta 1613 vstopil kot vzgojitelj v hišo Filipa Emanuela de Gondija, generala francoskih galej. Med bivanjem v Gondijevi hiši, kjer je moral »stalno in dejansko prebivati«, se je vračal tudi v svojo župnijo.

Postal je spovednik gospe de Gondi, ki ga je v okviru dobrodelnosti odpeljala v Pikardijo, kjer je spoznal bedo kmetov. Leta 1613 so ga našli tudi na Marni, v Montmirailu, še vedno kot vzgojitelja v družini de Gondi. V tistem času je doživljal hudo duhovno in moralno krizo ter živel v razočaranju. Januarja 1617 ga pokličejo k umirajočemu starcu v vasi Gannes, ki je opravil sveto spoved.

Naslednji dan, 25. januarja, je na prošnjo gospe de Gondi med nepozabno pridigo v cerkvi v Follevillu povabil vernike k sveti spovedi. Zaradi množičnega odziva na ta poziv se je nenadoma zavedel pomembnosti svojega poslanstva. Pravzaprav pridiga 25. januarja 1617 velja kot podlaga za ustanovitev Misijonske družbe leta 1625.

Smrt

Umrl je v sluhu svetosti 27. septembra 1660 in bil pokopan 28. septembra 1660 v cerkvi sv. Lazarja, ki je del hiše sv. Lazarja v predmestju Saint-Denis, v grobnici, izkopani sredi kapelskega kora. Njegovo truplo zdaj počiva v kapeli sv. Vincencija Pavelskega na naslovu 95, rue de Sèvres v VI. pariškem okrožju. To je sedanji sedež duhovnikov Misijonske družbe. Lazaristi so se tja preselili leta 1817, po opustošenju in uničenju v času revolucije.

Pisma

Vincencij Pavelski takole nagovarja hčere krščanske ljubezni (Komentar k Lk 9,46-50):

»To so torej, drage hčere, močni razlogi, ki vas spodbujajo, da cenite svoj poklic in ga opravljate z veseljem, saj je všeč Bogu in pomaga vašemu bližnjemu, ter brez strahu, saj vas Bog sam varuje. Eden od načinov, da to storite, kot želi Bog, je, da to storite z ljubeznijo, hčere moje. O, kako odlična bo vaša služba! Toda ali veste, kako se to stori v ljubezni? To se stori v Bogu, saj je Bog ljubezen; to se stori za Boga; to se stori v Božji milosti, saj nas greh ločuje od Božje ljubezni.

S služenjem ubogim služimo Jezusu. O, hčere moje, kako resnično je to! Služite Jezusu Kristusu v osebi ubogega. In to velja tako, kot smo mi tukaj. Sestra bo desetkrat na dan obiskala bolnika in desetkrat na dan bo tam našla Boga. Kot pravi sveti Avguštin, to, kar vidimo, ni tako gotovo, ker nas čutila lahko zavedejo; toda Božja resnica nikoli ne vara. Pojdite in obiščite uboge kaznjence v verigah, tam boste našle Boga; služite tem majhnim otrokom, tam boste našle Boga. O, hčere moje, kako je to lepo! Hodite v revne hiše, tam najdete Boga. O, hčere moje, kako lepo je spet! Sprejema službo, ki jo opravljate za te bolnike, in jo ohranja zase, kot ste rekli.« (Coste IX, 249-252)

Ocenjuje se, da je s svojimi dopisniki izmenjal več kot 30.000 pisem (pisma, ki jih je napisal ali narekoval Vincencij in prejeta pisma). Leta 1748 jih je ostalo med 6.000 in 7.000, po opustošenju samostana sv. Lazarja 13. julija 1789 pa komaj desetina.

Kanonizacija

Benedikt XIII. ga je 13. avgusta 1729 razglasil za blaženega, Klemen XII. pa 16. junija 1737 za svetega. Njegovo telo je trenutno na ogled v kapeli lazaristov (95 rue de Sèvres, Pariz VI.), kjer so njegove relikvije shranjene v srebrnem relikviariju iz leta 1830 (razen srca, ki je shranjeno v relikviariju v kapeli materne hiše hčera krščanske ljubezni in relikvije njegove podlakti, ki jo hranijo v Clichyju). Leta 1885 ga je papež Leon XIII. razglasil za zavetnika vseh dobrodelnih ustanov.