Sv. Vincencij Pavelski

Življenje in delo

Ustanovitelj Misijonske družbe lazaristov (CM) je sveti Vincencij Pavelski. Vincencij se je rodil 24. aprila 1581 v kraju Pouy, ki se danes imenuje Saint-Vincent-de-Paul, v jugozahodni Franciji. Med letoma 1596 in 1600 je v Toulousu študiral humanistiko in teologijo. Leta 1600 je bil posvečen v duhovnika. Na francoskem podeželju je v tistem času vladala duhovna in materialna revščina, Vincencijevo soočenje z realnim stanjem pa je bilo posledično glavni povod za ustanovitev Misijonske družbe lazaristov. Ljudje niso bili seznanjeni z osnovnimi verskimi resnicami. Ko je leta 1617 pri Vincenciju neki kmet opravil dolgo življenjsko spoved, je Vincencij ugotovil, da bi se ta zagotovo pogubil, če ne bi opravil spovedi. Naslednjo nedeljo, 25. januarja 1617, je v folevillski cerkvi pridigal o nujnosti življenjske spovedi. Na osnovi omenjene pridige so verniki začeli množično pristopati k spovedi. Vincencij je k sodelovanju povabil tudi jezuite, ki so lahko spovedali vse, ki so to želeli. Vincencij je dogodek določil za ustanovni dan Misijonske družbe.
Na svojih potovanjih po francoskem podeželju je spoznal vso revščino in pomilovanja vredne življenjske razmere podeželskih ljudi, tako v materialnem kot duhovnem pogledu. Prav tako je videl resne pomanjkljivosti duhovnikov na župnijah. Te izkušnje so ga pripeljale do nepreklicne odločitve, da bo svoje duhovniško življenje posvetil delu z materialno in duhovno ubogimi ter vzgoji duhovnikov. Njegovo delo se je postopoma širilo na obsojence na francoskih galejah, bolnike, najdenčke, ranjene in pohabljene vojake, sužnje, zapuščene in osamljene ostarele, berače, begunce … Evangeljske besede: »Gospod me je poslal, da oznanim blagovest ubogim, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost« (prim. Lk 4,18) so postale vodilo Vincencija in vseh ustanov, ki so povezane z njim. Vincencij je umrl je 27. septembra 1660. K svetnikom je bil prištet leta 1737; papež Leon XIII. pa ga je leta 1885 razglasil za zavetnika vseh krščanskih dobrodelnih ustanov.

Sveta Ludovika de Marillac

Sveta Ludovika de Marillac se je rodila leta 1591 v vplivni pariški plemiški družini. Že v zgodnji mladosti je želela v samostan, a so ji zaradi šibkega zdravja to odsvetovali. Poročila se je z Antonom Le Grasom, tajnikom kraljice Marije Medičejske. Bila je nadarjena, izobražena in izredno rahločutna. Veliko je trpela zaradi moževe bolezni in sina Mihaela. Deležna je bila tudi temne noči vere. V svojih stiskah pa je prejela luč Svetega Duha: bilo ji je razodeto, da bo nekoč mogla zadostiti želji svojega srca in se posvetiti Bogu in službi za bližnjega. To se je po moževi smrti res zgodilo.
Skupaj s svojim duhovnim voditeljem Vincencijem Pavelskim je leta 1633 ustanovila družbo hčera krščanske ljubezni oziroma usmiljenke, ki se je iz Francije kmalu razširila po vsem svetu. Ludovika je bila Vincenciju v veliko oporo pri ustanavljanju bratovščin in dobrodelnih organizacij. Umrla je leta 1660, leta 1934 je bila prišteta k svetnikom, leta 1960 pa razglašena za zavetnico vseh tistih, ki se posvečajo krščanski dobrodelni dejavnosti.