V prazničnih dneh so v romarski cerkvi Žalostne Matere božje na Mirenskem Gradu na ogled jaslice kiparke Mihaele Žakelj Ogrin. Ideje za postavitev jaslic so že štirinajsto leto zapored sad duhovnika lazarista dr. Petra Žaklja in njegovih sodelavcev. Letošnje so postavili v luči gesla 400. obletnice ustanovitve Misijonske družbe: Posnemati Kristusa v služenju.
Vernike ob vstopu v svetišče najprej pozdravijo napisi del usmiljenja na stebrih. Gospod Žakelj je v pridigi poudaril: »Dela usmiljenja so najprej namenjena vsakemu od nas, saj nam Bog govori: »Ker vem, da si lačen in žejen ljubezni, sem prišel k tebi, da te nahranim; ker poznam tvoj sram in goloto, sem prišel, da te pokrijem in ti vrnem izgubljeno dostojanstvo. Poznam tvojo zavrženost in osamljenost, zato sem prišel, da bom to noč še posebej ob tebi, da ti povem, da te ljubim.««
Jaslice so postavljene ob oltarju in so sestavljene iz treh delov, ki predstavljajo simbol jubileja. Srce predstavlja Kristusa, njemu se prilega črka c, ki predstavlja posnemanje, plamen pa pomeni dejavno ljubezen.
V ‘srcu’ biva Novorojeni s sveto družino in pastirci. »Bog stopa med nas preprost kot otrok. Želi nam biti blizu in nam sporoča, da se nas veseli. Njegova ljubezen se kaže posebej v bližini in veselem sprejemanju tihega vsakdana, pa tudi težkih preizkušenj od begunstva, življenja na tujem, do zavrženosti v domačem kraju.«
V drugem delu, ki predstavlja posnemanje Kristusa, se nahaja pokrajina s templjem in puščavo. V templju molita cestninar in farizej, eden skromen in ponižen, drugi napuhnjen in poln sebe. Tam sta tudi dva pastirja: eden lenari in se dolgočasi, drugi si prizadeva, da bi iz sebe kaj naredil. V puščavi pa je Janez Krstnik, ki vabi k spreobrnjenju. »Božična skrivnost je povabilo k razmisleku, koga v sebi upodabljamo: ali postajamo vedno bolj podobni Kristusu ali vedno bolj polni sebe, trmoglavi in prazni v iskanju lagodja? V življenju lahko posnemamo Kristusa ali pa sledimo različnim zvezdam tega časa.«
Tretji del jaslic, kjer reka upodobi plamen, predstavlja služenje. Pred eno od hiš dobri oče objema izgubljenega sina, pred drugo pa se masti bogatin in se ne meni za reveža na cesti. V pokrajini najdemo usmiljenega Samarijana in ženo, ki poskrbita za moža, ki je padel med razbojnike. Blizu je tudi pastir, ki se trudi, da bi se v življenju premaknil in kaj pametnega naredil. »Podobe nas vabijo k razmisleku o poti, za katero se v življenju odločamo. Izbira je vedno naša: ali bomo iz tega, kar nam podarja Bog, poskrbeli za bližnje ali pa se bomo vrteli okrog samih sebe?« je strnil misli gospod Žakelj.
Božič je praznik veselja in nas vabi, da od obilja božje ljubezni poskrbimo tudi za svoje bližnje in obrobne. Sveti Vincencij je Jezusov prihod razumel takole: »Če bi vprašali našega Gospoda: »Čemu si prišel na zemljo?« bi odgovoril, »pomagat ubogim.« In če bi ga še vprašali: »In čemu še?« bi spet odgovoril, »pomagat ubogim.« Naj nas zvezde, ki nam v življenju vedno svetijo, tako Bog kot svetniki, poženejo v dejavno ljubezen. Svet je lep, ker nas Bog ljubi, lahko pa ga naredimo še lepšega, če to ljubezen množimo z dobrimi deli.
Vse romarje lepo vabimo k ogledu jaslic v cerkvi Žalostne Matere božje na Mirenskem Gradu.
