Slovenska provinca Misijonske družbe (lat. Congregatio Missionis) je del Družbe apostolskega življenja, ki deluje na ravni vesoljne Cerkve. Uradno je bila ustanovljena v Parizu pred 400 leti, 17. aprila 1625, ko so gospod Vincencij Pavelski in gospa Gondi ter dva notarja, podpisali pogodbo. »Navdihnjenje« za to je prejel Vincencij osem let pred podpisom te pogodbe. To je bilo leta 1617 ob postelji nekega umirajočega v Gannes in nato na prižnici v cerkvi v Follevillu.
Vincencij se je meseca januarja 1617 – bil je domači vzgojitelj sinov Gondijeve družine – znašel v Folleville. V Gannes, v majhno vas, ki je bila v lasti Gondijeve družine, je bil poklican k umirajočemu kmetu. Vincencij je bolniku pomagal, da je opravil življenjsko spoved. Ta bolnik je priznal, da bi se brez spovedi pri Vincenciju zagotovo pogubil, kajti že več let se je sramoval pri spovedi priznati težke grehe. Gospo Gondi in Vincencija je ta dogodek prestrašil. Odločila sta se, da bo Vincencij naslednji teden v Follevillu pridigal o življenjski spovedi. Izbrali so sredo 25. januarja. Po pridigi so se vsi verniki hoteli spovedati. Na 25. januar 1617 je zato sv. Vincencij gledal kot na ustanovni dan Misijonske družbe. V resnici tega dne ni bilo nič ustanovljeno; dogodek pa je Vincenciju vtisnil neizbrisen pečat. Zaradi tega dogodka je našel svoj poklic: evangelizirati ubogo kmečko ljudstvo s pomočjo ljudskih misijonov.
Tako sv. Vincencij kot tudi gospa Gondi sta opazila, da nekateri duhovniki niso znali niti obrazca za odvezo. Vincencij je razumel, da to, kar muči kristjane, ni toliko pomanjkanje zdravil, pač pa to, da ne morejo računati na dobro pripravljene duhovnike, ki bi lahko izvrševali svoje duhovniške dolžnosti. Potrebno se je bilo lotiti dveh stvari, ki sta sovpadali s programom tridentinskega koncila: katehizacija ljudi in vzgoja (formacija) duhovnikov.
Druga stvar, ki ni imela nič manjši vpliv na osebni Vincencijev poklic in poslanstvo Družbe, se je zgodila istega leta 1617 v Châtillon-les-Dombes, v majhni vasi v Bresse, blizu Lyona. Vincencij je šel tja v zvestobi svojemu klicu k oznanjevanju evangelija ubogemu podeželskemu ljudstvu. Tukaj se je neposredno seznanil s telesno revščino ubogih ljudi in to v neki družini, ki je stanovala v okolici. V njem se je porodila ideja o ustanovitvi organizacije, ki bi nudila pomoč najbolj potrebnim: To je bila bratovščina Krščanske ljubezni. S tem se je začela organizirana laiška katoliška karitativna dejavnost, za Misijonsko družbo pa se ta dogodek izkaže kot odkritje svojega drugega poslanstva: »Ubogi ljudje umirajo zaradi lakote in se pogubljajo.« Ne zadostuje samo pridigati; ljudem, ki so brez nujno potrebnega, je treba dati tako kruha za telo kot dobro besedo. Od takrat naprej prevladujeta dve smeri poklica lazarista: oznanjevanje in dela ljubezni. Vsaka nujno predpostavlja drugo. Vincencijevo delo je tako postalo začrtano in s tem delo Misijonske družbe: Oznanjevanje evangelija ubogemu ljudstvu, dela ljubezni ter vzgoja duhovnikov.
Leta 1625 je bila torej s pogodbo med Vincencijem in Gondijevimi ustanovljena Misijonska družba. Pariški nadškof, Jean-François de Gondi, jo je potrdil 24. aprila 1626, leta 1633 pa papež Urban VIII. Ker so člani Družbe najprej živeli v pariškem okrožju sv. Lazarja, na posestvu Samostana sv. Lazar, se nas je zato prijel vzdevek „lazaristi“. Počasi so se Vincenciju pridruževali novi člani in Družba je začela opravljati svoje véliko poslanstvo. Kmalu je prestopila meje Francije, ko so se prvi Vincencijevi misijonarji naselili v Italiji, na Poljskem in drugod. Pomembno je bilo pošiljanje misijonarjev na Madagaskar, s tem se je Družba začela posvečati tudi zunanjim misijonom. Vincencijevo geslo, stavek iz Lukovega evangelija: »Poslal me je oznanjat evangelij ubogim« (prim. Lk 4,18), je bilo Vincencijevo vodilo in nato vodilo Družbe od vsega začetka do danes. Sv. Vincencij Pavelski je oznanjal evangelij ubogim, z besedo in deli, vzgajal duhovščino, spremljal sestre usmiljenke (Hčere krščanske ljubezni) in pošiljal svoje misijonarje v zunanje misijone. To je stalnica Misijonske družbe do danes in temelj vseh naših dejavnosti.
Duhovnost Vincencijevih misijonarjev temelji na petih temeljnih krepostih, ki usmerjajo naše življenje in delo. Te kreposti so preprostost, ponižnost, krotkost, zatajevanje in gorečnost za zveličanje duš.
Trudimo se tudi združevati akcijo s kontemplacijo, kot nam je naročil sv. Vincencij, ki je dejal: »Misijonar naj bo doma kakor kartuzijan, v svetu kakor apostol«, ter poudarjal, naj v ubogih motrimo Jezusov obraz, kajti v evangeliju Jezus pravi: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40).
Naša materna hiša se nahaja v Parizu (Francija), v Rimu pa je Generalna kurija, kjer je nastanjeno vrhovno vodstvo Družbe. Sedanji general je Tomaž Mavrič CM, rojen v Argentini, po rodu pa je Slovenec in član Slovenske province, kjer je pred odhodom v misijone dokončal teološke študije. Takole pravi o identiteti lazarista: »Misijonarji sv. Vincencija Pavelskega smo poklicani postati mistiki krščanske ljubezni, pri kateri gre za globoko združitev med skrivnostmi vere, kot so učlovečenje, Sveta Trojica, evharistija, Marija, Božja previdnost …, in služenjem bližnjemu. Ta mistika je Vincencija pripeljala do odkritja Jezusa v ubogih in ubogih v Jezusu.«
GENERALNI SUPERIOR: Tomaž Mavrič CM
NASLOV: Congregatio Missionis, Via dei Capasso, 30, 00164 Rome, Italy
TELEFON: +39 06 661 30 61
FAX: +39 06 666 38 31
SPLETNA STRAN: congregatiomissionis.org
DRUŽBENA OMREŽJA: Facebook , Instagram , YouTube
