G. Tomaž Mavrič, CM, nas na postnem potovanju vabi k razmisleku o odpornosti in notranji preobrazbi prek navdihujoče izkušnje preživelih v Andih. Kakor je sveti Vincencij Pavelski gojil pet vincencijanskih kreposti – preprostost, ponižnost, krotkost, zatajevanje in apostolsko gorečnost -, smo tudi mi poklicani, da poskrbimo za razcvet svojega duhovnega vrta in preizkušnje spremenimo v priložnosti za rast. Globoko sporočilo, ki nas vodi proti Veliki noči z obnovljeno vero in vincencijanskim duhom.
„Ko se počutimo popolnoma zapuščeni, začne naš vrt roditi najlepše cvetje, kar si jih je mogoče zamisliti!“
PREŽIVELI
Spoštovani člani vincencijanske družine,
Jezusova milost in mir naj bosta vedno z nami!
Preživeli je naslov filma iz leta 1993, ki temelji na resnični zgodbi o urugvajski ekipi ragbija, ki je v spremstvu sorodnikov in prijateljev letela na tekmo v Čile. Letalo je v petek, 13. oktobra 1972, strmoglavilo v gorovju Andov.
Letalo je letelo nad Andi, ko je izstopilo iz oblakov, pa je naletelo na turbulenco in trčilo v goro. Krila in rep so se ločila od trupa, ki je zdrsnil po gorskem pobočju, nato pa se ustavil. Šest potnikov in ena stevardesa so bili katapultirani iz letala in so umrli. Kmalu je umrlo še šest ljudi, vključno z obema pilotoma. Preživeli so šli v trup letala in se zvijali drug ob drugem, da bi se ogreli. Dva potnika sta čez noč umrla. Ker na gori niso imeli ničesar za loviti ali nabirati, je eden od preživelih izjavil, da bodo uporabili racionalizacijo, ko so našli pločevinko čokolade in zaboj vina.
Kasneje v tednu je letalo zasul plaz, ki je s snegom zasul večji del notranjosti letala. Osem preživelih je sneg zadušil do smrti. Preostalih 22 preživelih je bilo prisiljenih ostati v letalu, ko so ugotovili, da je zunaj snežni metež. V naslednjih tednih je umrlo še šest potnikov.
Eden od preživelih, ki je letel z mamo in sestro, je prišel k zavesti. Ko je izvedel za materino smrt, je budno skrbel za sestro. Približno dva meseca po nesreči je vedel, da bo zaradi poškodb v nekaj dneh umrla, zato se je odočil, da se bo odpravil peš in našel pot iz gora. Z njim je šel še en potnik.
Po 12-dnevnem pohodu pri temperaturah pod ničlo in z neustreznimi oblačili in obutvijo sta opozorila oblasti na lokacijo svojih sopotnikov. Nad glavo sta se pojavila dva helikopterja, na krovu enega od njiju sta bila oba preživela, preostalih 14 preživelih pa je začelo slaviti skorajšnjo rešitev. Od 45 ljudi na letalu jih je po 72 dneh v hudem mrazu, ki je dosegel -40 °C, preživelo le 16.
Ob ogledu filma Preživeli in nedavni vrnitvi k zapiskom, ki sem si jih vodil, ko sem si ga pred skoraj 30 leti večkrat ogledal, sem spoznal, kaj izraža naslov letošnjega postnega pisma: „Ko se počutimo popolnoma zapuščene, na našem vrtu začnejo rasti najlepše rože, kar si jih je bilo mogoče zamisliti!“
Kljub popolni zapuščenosti, ki so jo preživeli čutili po nesreči, in kljub dnevom, ki so minevali brez znakov upanja, je bil nekdo vedno zraven in jim počasi pomagal razumeti in videti resničnost, ki so jo doživljali, v drugačni luči, kot so preživeli povedali v intervjujih. „Zdaj obstaja Bog, o katerem so me učili v šoli, in Bog, ki ga skriva to, kar nas obdaja v tej civilizaciji. To je Bog, ki sem ga srečal na gori.“ „To je bil dva meseca in pol dolg duhovni umik.“ „Iz trenutkov obupa, vulgarnih besed in misli, prebliskov nesmisla življenja, razočaranj nas je Jezus postopoma vodil na pot svetlobe, na srečanje z živim Bogom.“ „Zdrava Marija, milosti polna, Gospod je s teboj … Kolikokrat smo, zmrzujoč pri temperaturah pod ničlo, skupaj molili – mladi fantje, športniki, polni življenja in sanj – začeli poglabljati svojo vero in jo graditi na Bogu.“ „Jezus nam je govoril. Kolikokrat smo ga občutili ob vzhajanju in zahajanju sonca, skozi jasne noči, ko je polna luna širila svojo svetlobo pred našimi očmi, njegovo skrivnostno navzočnost skozi veličino gora, nenehno resničnost ledu in snega okoli nas, snežne meteže in plazove. Jezus nam je govoril in začeli smo razumeti, kaj nam je hotel sporočiti.“ „Začeli smo razumeti Jezusa, kljub nenehni smrti sorodnikov in prijateljev pred našimi očmi smo prišli do trenutka, ki smo ga imenovali mistično doživetje!“ Od občutka popolne zapuščenosti so prešli k vrtu v sebi, na katerem so začele rasti najlepše rože, kar si jih je bilo mogoče zamisliti.
Tako kot preživeli v letalski nesreči v Andih je tudi sv. Vincencij Pavelski, mistik ljubezni, po osebni izkušnji z Jezusom začel na svojem vrtu gojiti pet čudovitih cvetov, ki so ga pripeljali do “mistične izkušnje”. Te rože se imenujejo: preprostost, ponižnost, krotkost, zatajevanje in gorečnost za zveličanje duš.
Vincencij je teh pet čudovitih cvetlic na našem vrtu imenoval „pet gladkih kamnov“ (Skupna pravila XII, 12), po kamnih, s katerimi je David premagal Goljata. David predstavlja dobro, vse, kar prihaja od Boga, Goljat pa predstavlja zlo, naše skušnjave, osredotočenost nase, vse, kar se skuša boriti proti Jezusu in ga ignorirati. Pet čudovitih rož, pet gladkih Davidovih kamnov, pet kreposti postane del temelja Vincencijevega romanja vere, kar danes imenujemo vincencijanska duhovnost.
Preživele je v 72-dnevnem duhovnem umiku vodil sam Jezus in od občutka popolne zapuščenosti so začeli pridobivati pet kreposti tako, da so se predali v Jezusove roke in se odprli „mistični izkušnji“.
Ko je edina hrana, ki so jo imeli na voljo na letalu – nekaj čokolade in vina – pošla, so se preživeli znašli pred veliko dilemo, o kateri še nikoli niso razmišljali ali se z njo soočili: Ali naj začnejo jesti meso mrtvih, da bi ostali živi in si povrnili nekaj moči za svoja popolnoma izčrpana in šibka telesa? Po dolgih razpravah, telesnem odporu in dvomih je začelo cveteti pet cvetov na vrtu vsakega od njih.
Cvet preprostosti, ki nam omogoča, da smo in se pred drugimi predstavimo takšni, kot o nas sanja Jezus, brez sramu ali občutka neuporabnosti. „Ah, preprostost, ki nima drugega pogleda kot Božjega, ki zavrača vsak drug motiv kot Boga in tisto, kar je očitno!“ (CCD XII, 252).
Cvet ponižnosti, s katero spoznamo in z veseljem sprejmemo, da kot ljudje nismo vsemogočni, vsevedni ali sposobni doseči vse, kar želimo, ampak je tu Jezus, ki ima zadnjo besedo in najbolje ve. „… ponižnost, ki je v tem, da se pred Bogom popolnoma izpraznimo, premagamo sebe, da bi Boga postavili v svoje srce, ne iščemo spoštovanja in dobrega mnenja drugih ter se nenehno borimo proti vsakemu impulzu nečimrnosti“ (CCD XII, 247).
Cvet krotkosti, ki se razcveti, ko se zavemo, da vsako vedenje, ki nasprotuje krotkosti, ne more voditi k ničemur dobremu, temveč prinaša toliko nesoglasij, ran in bolečine. „ krotkost nam ne le pomaga opravičiti žalitve in krivice, ki smo jih deležni, ampak bi celo želela, da nežno in s prijetnimi besedami ravnamo s tistimi, ki nam to počnejo …“ (CCD XII, 159).
Cvet zatajevanja, s katerim se odpovemo stvarem in osebam, na katere smo nezdravo navezani, in ponudimo svoje težke trenutke, bolečine in boje, da bi pomagali drugim v veliko težjih situacijah. „Dejansko smo bolj občutljivi za bolečino kot za užitek, za zbadanje vrtnice kot za njen vonj. Način, kako uravnotežiti to nesorazmerje, je, da smo enako pripravljeni sprejeti tisto, kar naravo mori, kot se prikrajšati za tisto, kar jo veseli, in da svoje srce naklonimo trpljenju z upoštevanjem dobrega, ki ga to prinaša s seboj. Prav tako moramo biti pripravljeni sprejeti trpljenje, da nas, ko pride, ne bo presenetilo ali potrlo“ (CCD IV, 55).
Cvet gorečnosti za zveličanje duš, da bi vsak človek na svetu nekoč dosegel nebesa. „Peti nauk je gorečnost, ki jo sestavlja čista želja, da bi postali všeč Bogu in v pomoč bližnjemu: gorečnost za širjenje Božjega kraljestva in gorečnost, da bi dosegli odrešenje bližnjega. Ali je na svetu kaj bolj popolnega? Če je ljubezen do Boga ogenj, je gorečnost njegov plamen; če je ljubezen sonce, je gorečnost njegov žarek. V ljubezni do Boga je gorečnost brezpogojna“ (CCD XII, 250).
Vrtovi 16 preživelih, vsak s petimi najlepšimi cvetlicami, kar si jih je bilo mogoče zamisliti, so se umaknili trenutku, ko se niso strinjali le z uživanjem mesa mrtvih potnikov, da bi ostali živi. Sprejemanje je bilo veliko globlje, dotaknilo se je bistva njihove vere in posnemanja Jezusa: kot je Jezus dal svoje telo in kri, da bi mi ostali živi in živeli, tako moramo tudi mi dati svoje meso in kri drugim, da bi ostali živi in živeli. „Kar zadeva razloge, zaradi katerih vidimo resničnost Gospodovega telesa in krvi v tem zakramentu, moramo samo razmisliti o tem, kar je zapisano pri svetem Janezu: ‘To je moje telo, to je moja kri; kruh, ki vam ga dajem, je moje telo; vino, ki vam ga dajem, je moja kri’. O resničnosti tega nihče ne dvomi, razen heretikov, ki hočejo, da bi se to razumelo v drugačnem smislu. Sam naš Gospod nam to zagotavlja, celo s prisego, saj pravi, da kdor noče jesti njegovega mesa in piti njegove krvi, ne bo imel večnega življenja“ (CCD XI, 176).
Dogovorili so se, da ne bodo jedli le mesa tistih, ki so že umrli, ampak bodo skupaj ponudili svoja telesa, da bi jih uporabili kot hrano, če bi umrli, da bi drugi lahko ostali živi in živeli. To je postalo „mistično občestvo, mistična izkušnja!“
Ko vstopamo v postni čas, bi vam rad predlagal, da si, če je le mogoče, ogledate film Preživeli, ki je za tiste, ki imajo dostop do interneta, na voljo na spletu, ali preberete knjigo, napisano o tej izkušnji, ki nam bo pomagala pri molitvi, razmišljanju in meditaciji v naši pripravi na Veliko noč.
Skupina preživelih se je pozneje vrnila na kraj nesreče in pokopala ostanke trupel pod kupom kamenja, označenim s križem v spomin na 29 umrlih in 16 preživelih: Eno telo v Jezusu Kristusu! Amen.
Vaš brat v sv. Vincenciju,
Tomaž Mavrič, CM
Generalni superior