Mirenski Grad danes
Mirenski Grad je danes pomembno duhovno in socialno središče, ki nudi številne možnosti in dejavnosti za obiskovalce in skupnosti. Gnidovčev dom duhovnih vaj omogoča nastanitev za približno 100 obiskovalcev. Poleg tega se na Gradu prideluje sadje in zelenjava na površini treh hektarjev, kar omogoča trajnostno oskrbo z lokalno pridelano hrano.
V zadnjem obdobju na Mirenskem Gradu živijo tudi mladi odrasli, ki aktivno sodelujejo pri različnih dejavnostih in projektih. Da bi se lažje prilagodili potrebam obiskovalcev, so v zadnjem času povečali kapacitete jedilnice za večje število gostov in zgradili nove prostore za druženje. Različne skupine uporabljajo mladinske prostore, kjer imajo možnost druženja, igre ipd. Med novimi pridobitvami izstopa nova Betanija – prostor, namenjen druženju in poglabljanju duhovnosti.
Mirenski Grad ni le romarsko središče, temveč tudi prostor, kjer se izvajajo različni duhovni, kulturni in socialni programi, ki bogatijo življenja mnogih obiskovalcev.
Zgradbe na vzpetini
- Cerkev Žalostne Matere Božje je glavno romarsko središče. Je tudi osrednji kraj, kjer potekajo praznična in redna bogoslužja, pogosto pa tudi poroke, obletnice in druga slavja.
- Zgradba samostana lazaristov je neposredno povezana z Gnidovčevim domom duhovnih vaj. Lazaristi nudijo prostor in oporo vsem drugim dejavnostim, ki potekajo na Gradu.
- Leta 2015 so sestre usmiljenke zgradile nov samostan, ki je nadomestil njihovo dotedanje bivališče – Marijin dom, ki je postal zanje prevelik. V njem živi skupnost, ki s svojo molitvijo podpira duhovno središče.
- Del Marijinega doma služi kot del Gnidovčevega doma duhovnih vaj. V prvem nadstropju delujeta učna pomoč in Vincencijev vrtec, hkrati pa dom nudi bivanje nekdanjim brezdomcem, ki živijo na Gradu.
- Mladinski prostori omogočajo organizirano in neorganizirano neformalno srečevanje.
- Nova Betanija je nastala iz potrebe po prostoru za piknike in druženja na prostem.
- Svete stopnice in Kalvarija s kipi so bile postavljene leta 1755. Osemindvajset svetih stopnic z vdelanimi relikvijami vabi k premišljevanju Jezusovega trpljenja.
- Ob poti na grič stojijo kapelice križevega pota ter kapelica sv. Cirila in Metoda.
- Park z votlino Lurške Matere Božje nudi prostor za tišino, molitev in sprostitev.
- Na pokopališču v bližini cerkve so pokopani lazaristi, sestre usmiljenke ter nekateri mirenski župniki.
Zgodovina
V 5. stoletju je naseljevanje narodov pripeljalo vzhodne Gote, ki so bili tukaj pokopani, kar potrjujejo arheološke najdbe v Japnišču. Okolica griča je bila vedno poseljena in na očeh narodov, ki so se tukaj pretakali med Rimskim cesarstvom in barbarskim svetom. Kasneje je bil ta prostor pomemben zaradi rodovitnih polj ob reki Vipavi in bližine rimske prometne vpadnice Akvileja–Emona.
Prvi zapis naziva »Grad« za ime hriba izhaja iz leta 1593. O stavbi gradu ni ohranjenih zapisov, kar kaže, da je treba izvor imena iskati drugje.
Na Gradu stoji cerkev Žalostne Matere Božje. Prvi pisni viri o njej segajo v leto 1488. Cerkev je bila večkrat prenovljena in je že v 15. stoletju imela tri oltarje, kar kaže na njen pomen. Zaradi številnih romanj je sčasoma postala premajhna. Leta 1866 je mirenski župnik Janez Eleršič z darovi romarjev zgradil večjo cerkev in jo posvetil Žalostni Materi Božji. Staro cerkev so uradno porušili leta 1914, že leto kasneje pa je bila v prvi svetovni vojni porušena tudi nova cerkev, od katere ni ostalo skoraj nič.
Obnova se je začela leta 1924, a je bila cerkev med drugo svetovno vojno ponovno močno poškodovana. Lazaristi so jo začeli obnavljati leta 1955, dokončno pa je bila posvečena 13. julija 1986. Cerkev sodi med večje v koprski škofiji. Notranjost krasijo dela umetnika Toneta Kralja – glavni oltar z nastavkom iz koščkov starega oltarja simbolizira obnovo na ruševinah. Kip Pieta na vrhu oltarja in vse poslikave, vključno s križevim potom in rožnovenskim ciklusom, so prav tako Kraljeva dela. Leta 1970 je cerkev prejela še Kraljev marmornat kip Marije z Jezusom, ki danes stoji na levem stranskem oltarju.
Romanja in romarsko središče
Ni znano, kdaj se je na Gradu začelo praznovanje kvatrnice. Prvi znani zapis o kvatrnih dnevih je iz leta 1570, ko je opat Porcia opravil vizitacijo cerkve. Sprva kvatrnica ni bila povezana z Žalostno Materjo Božjo, temveč z jesenskimi kvatrami kot zahvalo za pridelke. Sčasoma so romarska pota in praznovanja postajala vse bolj množična. Postavitev Svetih stopnic in Kalvarije leta 1755 je pomenila razmah čaščenja in močan porast števila romarjev. Takratni mirenski župnik se je zavzel za čaščenje Žalostne Matere Božje. Najstarejše poročilo o kvatrnici iz leta 1881 v glasilu Soča opisuje Božjo pot, ki »privabi nešteto ljudstva« iz Goriške, Trsta in Vipave.
Prihod lazaristov
Ko so se okoli leta 1750 z Grada umaknili eremiti, so verniki prosili za duhovnika, ki bi skrbel za številne obiskovalce. Ker kaplanija ni delovala neprekinjeno – tudi zaradi jožefinskih reform – je župnik Rojc konec 19. stoletja prišel na idejo, da na Grad povabi lazariste.
Dne 1. novembra 1912 je bila podpisana izročilna listina, s katero so cerkev, kaplanijo in posestva izročili v upravo misijonarjem – lazaristom. Ti so se zavezali k opravljanju bogoslužja, vodenju duhovnih vaj in misijonov. Leta 1913 so položili temeljni kamen za misijonsko hišo. Ta je bila porušena med prvo svetovno vojno, nato pa obnovljena leta 1924 (znižana za eno nadstropje). Leta 1944 so jo med drugo svetovno vojno požgali partizani.
Po vojni so se lazaristi preselili nazaj v kaplanijo (današnji samostan) in se posvetili duhovnim vajam ter katehetskim tečajem. Obnova se je resneje začela po prihodu superiorja Alojzija Trontlja leta 1953, ki je prišel neposredno iz komunističnega zapora.
Usmiljenke
Superior Alojzij Trontelj je po letu 1953 predlagal jugoslovanski provinci sester usmiljenk, da obnovijo hišo za cerkvijo kot svojo postojanko. Leta 1960 so se v njej naselile prve sestre in jo poimenovale »Dom Marije Kraljice«. Dom je postal bivališče za bolne in ostarele sestre, ki so se vračale v Slovenijo.
Gnidovčev dom duhovnih vaj in njegov pomen
Zaradi vse večje potrebe po prostorih za duhovne vaje so lazaristi med letoma 1968 in 1970 zgradili Gnidovčev dom na mestu nekdanjega hleva in gospodarskega poslopja. Med letoma 1979 in 1981 je bil dom razširjen z novo dvorano, večjo obednico in dodatnimi prostori. Danes nudi nastanitev več kot 100 obiskovalcem ter je pogosto prizorišče duhovnih vaj, kulturnih dogodkov, srečanj in tečajev. Predstavlja pomembno duhovno središče ter prostor srečevanja in miru.
Marijin dom
Marijin dom je nekdanja misijonska hiša lazaristov in pozneje dom sester usmiljenk (Dom Marije Kraljice). Po odhodu sester leta 2015 je prešel nazaj v last lazaristov. V njem danes deluje Center za družine Mirenski Grad pod okriljem Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote. V prostorih se odvijajo številne dejavnosti za otroke, mlade in družine, del pa je namenjen tudi programom za brezdomce in duhovnim vajam.
Društvo prostovoljcev VZD
Na Gradu ima sedež Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote, pod okriljem katerega deluje Center za družine Mirenski Grad v Marijinem domu. Društvo v njem izvaja ključne programe za podporo otrok, mladih in družin. Pomemben del njihovega delovanja je tudi skrb za brezdomce in druge uboge preko posebnih programov.
DIREKTOR: dr. Peter Žakelj CM
NASLOV: Miren 216, 5291 Miren
TELEFON: 05/398-43-00; GSM: 040 226 884
E-POŠTA: peter.zakelj@drustvo-vzd.si INFO: info@mirenski-grad.si
SPLETNA STRAN: mirenski-grad.si
