Ni nujno, da bi bil začetnik kakšne vincencijanske dejavnosti duhovnik lazarist ali sestra usmiljenka. Vincencijeve konference je ustanovil laik Friderik Ozanam (1813–1853).
Zgodba se je začela 23. april 1833 v Parizu, Francija. Skupina mladih univerzitetnih študentov pod vodstvom univerzitetnega profesorja na pariški Sorboni Friderika Ozanama se je odločila, da bo vpričo v nebo vpijoče družbene neenakosti in nepravičnosti, ki so jo videli okoli sebe, ukrepala in nekaj naredila za boljši svet. Ustanovili so prvo „Konferenco dobrodelnosti“, skupino prijateljev, ki so želeli svojo vero ne samo deliti med seboj, ampak jo tudi udejanjiti v delih nesebične ljubezni. Podali so se v okrožje Mouffetard, ki je bilo eno najrevnejših predelov Pariza in naredili vse, kar je bilo v njihovi moči, da so olajšali stisko njenih prebivalcev. Pri tem jih je vodila in podpirala usmiljenka Rozalija Rendu (1786–1856), ki jih je tudi poučila o nauku sv. Vincencija Pavelskega. Leta 1834 so si sv. Vincencija izbrali za svojega zavetnika in se posvetili blaženi Devici Mariji. Naslednje leto je bilo pripravljeno prvo pravilo nove organizacije, leta 1839 pa je bil ustanovljen Mednarodni generalni svet.
Danes so Vincencijeve konference, ki so združene pod krovno organizacijo »The Society of Saint Vincent de Paul« prisotne v več kot 150 državah z 800.000 člani in 1.500.000 prostovoljci. Vsak dan pomagajo več kot 30 milijonom ljudi.
V Sloveniji sta trenutno dve konferenci, obe v Celju: Vincencija konferenca sv. Jožefa in Vincencijeva konferenca sv. Daniela pri čemer pa nobena ni formalno članica mednarodne krovne organizacije. Drugače pa je na sosednjem Hrvaškem, kjer deluje štirideset Vincencijevih konferenc, ki so uradno članice mednarodne krovne organizacije. Njihov duhovni voditelj je lazarist Dario Grbac, ki je član Slovenske province Misijonske družbe – lazaristov, pri čemer provinca obsega tudi Hrvaško, kar pomeni, da smo na nek način povezani med seboj. Poleg tega obstaja tudi v Trstu t.i. »Slovenska Vincencijeva konferenca Trst–Gorica«, katere glavna naloga je skrb za šibkejše člene družbe, s posebnim poudarkom na pripadnike slovenske narodne skupnosti v Italiji oziroma v deželi Furlaniji – Julijski krajini. Ker so vse tri omenjene skupine Vincencijevih konferenc povezane s Sloveniji, jih omenjamo tukaj na enem mestu.
SPLETNA STRAN KROVNE ORGANIZACIJE: ssvpglobal.org
SPLETNA STRAN HRVAŠKE VEJE: ssvp.hr
SPLETNA STRAN TRŽAŠKE VEJE: ngos1.com
Na tem mestu pa omenjamo še eno članico Vincencijanske družine – Vincencijevo družino. Ko rečemo ‘Vincencijeva družina’, najbrž po večini pomislimo na vse družbe in skupnosti, ki jih je sv. Vincencij Pavelski ustanovil, ali pa jim je on vir navdiha za življenje in delovanje. Dejansko pa so vsa ta združenja vključena v t. i. Vincencijansko družino. Vincencijeva družina pa je samo ena od vej Vincencijanske družine, ki se je ‘rodila’ v Sloveniji na pobudo upokojene profesorice. Je bolj majhna (maloštevilna), vendar se navdihuje pri sv. Vincenciju Pavelskem. Naša skrb je zlasti obiskovanje bolnih, invalidnih in starejših na domu ali v domu upokojencev ter jim pomagati, kadar je potrebno. Duhovno pa se ‘osvežimo’ na rednih srečanjih in na letni duhovni obnovi.
Vsi, ki se v Hoji za Kristusom posvečamo kakšni dobrodelni dejavnosti, vedno znova spoznavamo, kako prav je začutil in živel apostol Pavel ter to tudi oznanjal: »Kristusova ljubezen nas vnema!« Kaj si moremo želeti boljšega kot to, da se ta vnema ne bi nikoli ohladila.